Popoprani vrhovi

Proces šolanja kandidatov za gorske vodnike z mednarodno IFMGA licenco traja tri leta. Sestoji se iz treh glavnih tem: vodenje v skali, turnega smučanja ter vodenja v ledu, snegu in mešanem terenu. Letos je v teku prav slednje. Eden najtežjih sklopov šolanja je tečaj vodenja v gorah z ledeniki. Lokacija letošnjega tečaja je bil švicarski Bernse Oberland. Kot pravi stara hribovska resnica se je na turo najbolje odpraviti v dežju, da si potem tam ob začetku lepega vremena. Tudi nam se je to zgodilo. Del ekipe je moral prvi dan pristopiti do koče Mittellegi na Eigerju v dežju in v dveh urah smo med nekaj konkretnimi plazovi mokrega snega priplezali do zaprte koče in prijetne bivak konzerve poleg nje. Bili smo edini obiskovalci.

Pod bivakom na grebenu Mittellegi

Kjub dvomljivim pogledomm v nebo iz katerega so dolgo v noč padale mokre snežinke, je bilo jutro jasno. Še v mraku smo začeli loviti ravnotežje po ostri grebenski rezi, ki se je vzpenjala naravnost proti vrhu Eigerja.

Greben Mittellegi je velika klasična vodniška tura, verjetno ena najbolj atraktivnih smeri te težavnosti v Alpah in zato sorazmerno pogosto plezana. Na nekaterih strmejših mestih je podobno kot na Matterhornu ali Velikanovem zobu, opremljena z debelimi vrvmi in jeklenimi palicami. Tokrat je bilo kar nekaj od te opreme pod snegom in naši “vodniki” so morali pokazati kar precej plezalne intuicije za iskanje prehodov okoli strmih grebenskih stolpov.

Preko najvišjega, Grosser Turme, je smer zavila na severno stran preden se je naklonina umirila v vršnem grebenu.

Vršni greben je bil brez običajne gazi zajedene v izredno izpostavljen vršni greben. Na levi strani od sonca zmehčana opast, na desni pa še vedno trdo, zelo izpostavljeno vršno snežišče nad 1800 metrov visoko severno steno. Brez gazi sigurno idealna vodnikova nočna mora in zato odlična šolska tura za kandidate.

Na vrhu smo bili okoli enajste ure, nekaj minut pred kolegi, ki so se vzpeli preko zahodnih vesin. Skupaj smo začeli sestopati po Južnem grebenu, ki je predstavljal drugo polovico ture. Skala se je iz dokaj gladkega in mestoma drobljivega apnenca spremenila v eno od različic granita (Krepec ve povedati katero…) in plezanje je postalo še bolj radostno.

Pozno popoldan smo se vsi nabrali na koči Monchjoch in se potopili v globoke sklede juhe in Chicken currya. Kako je šele pasalo pivo…

Naslednji dan smo na ledeniku obdelali različne tehnike reševanja iz ledeniških razpok. Našli smo takorekoč idealen poligon; raven plato in globoko razpoko, obsijano s soncem. Varno (z dodatnim varovanjem) metanje v prave ledeniške razpoke je poskrbelo za obilico smeha in dan je proti pričakovanjem hitro minil.

Naslednji dan smo plezali še prečenje Trugsberga in Moncha in popoldan odšli v dolino pod dobrodošlii tuš. Zadnja dva dneva smo preživeli v stenah in grebenih najmanj obljudenih in najzahtevnejših evropskih štiritisočakov, Schreckhorna (4070 m) in Lauteraarhorna (4041 m).

Žal od tam nimam slik ker se mi je izpraznila baterija. Res divji hribi, daleč od zadnje žičnice ali ceste in daleč od gneče. Marca 2007 sva z Miho Valičem v sklopu njegove veleakcije osvajanja vseh zimskih 4000akov, opravila prečenje Schreckhorn – Lauteraarhorn. Megalomanska tura, za katero sva v slabih razmerah (30 cm novega snega preko dneva) porabila 22 ur od koče do koče, je zahtevala od naju več kot katera od bolj zvenečih klasičnih kombiniranih smeri v Alpah. Sedaj so bile razmere zaradi visokih temperatur in velikih količin mokrega snega pretežavne za izvedbo in smo se morali zadovoljiti samo z vrhom Schreckhorna in Lauteraarhorn Turma. Ostaja pa med kandidatkami za izpitno turo. Spomini na dragega prijatelja so me tokrat srečevali na vsakem koraku v Scherckhornu. Zato sem zbrskal še nekaj fotografij od takrat.