Letos nimam sreče s kazanjem svoje prelepe domovine tujcem. Januarja se nisem uspel niti približati kateremu od slovenskih slapov, konec februarja pa sem moral napenjati možgane kam se podati s skupino švicarskih gospodov ob 4. stopnji plazovne nevarnosti. Problem je bil, da so gospodje, skupaj s svojim vodnikom prišli iz Martigny-a. Na dosegu roke imajo Chamonix in Verbier, sanjski smučarski področji. Resda so bili že v zrelih letih, najstarejši je imel 68 let a bili so fit in potemtakem jim npr. Sv Jakob nad Katarino ne bi upravičil dolge poti. V te svrhe sem se pošteno nagazil. V nedeljo smo imeli »srečo«, da smo bili prvi na Kovku nad Ukvami. Snega je bilo, razen v strmem vršnem delu, preveč za dobro smuko. Naslednji dan podobno na Korenščici, levem vrhu Struške, kjer pa je strm gozd ob veliki plaznici ponudil odlično smuko. Sledile so Višarje, Mrežce in Viševnik. Res nenavdno je bilo, da so bili prvi smučarji na Mrežcah šele četrti dan po sneženju. Presneto slab horoskop bi moral človek imeti, da bi ga plaz zasul na Mrežcah. Na Viševniku je bilo podobno, dobro smučanje a žal v popolni belini.
Motilo me je, da so ljudje smučali že pet dni po Julijskih Alpah in Karavankah a niso Triglava niti videli. Na srečo se je vsaj v petek zjasnilo. Gospodje so bili šesti dan že malo utrujeni, polovica je tako ali tako ostala na smučišču. Kot nalašč se je ponujala Rodica. Sanjski dan je za dobro jutro grenila neznanska, zelo slabo manevrirana gneča na spodnji postaji gondole. Kako smo si oddahnili, ko smo z Orlovih glav zapeljali v nezvoženo pobočje proti planini Suha in nas je objela blagodejna tišina. Proti vrhu je peljala smučina a se je pod strmo grapo nad Suho ustavila in obrnila. Razmere so bile v zgornjem delu odlične, prav neprekosljiv pa je bil razgled.
Ker sem takoj naslednji dan odhajal v Švico, sem s Pierrom, njihovim vodnikom sicer doma iz Verbier-a, ob kosilih nekajkrat, nad zemljevidi klepetal o njemu domačih gorah. 30 let je že vodnik, okoli 130 dni na leto na smučeh in pozna takorekoč vsako ped v zahodnih Alpah. Iz rokava je stresel nekaj fint, ki so mi zelo pomagale in olepšale prihajajoči teden nad Saas Feejem in Zermattom. Vreme, predvsem močan fen, je tudi tam križal načrte a vseeno smo se dobro nasmučali. Spet sem imel veliko v rokah GPS saj v Švici vodniki ne delajo za vsako ceno in smo bil v dneh slabega vremena edini »zunaj«, brez sledi v svežemn snegu. So predobro plačani v lepih dneh, da bi se gnali v slabem vremenu…Zato pa smo imeli ledenik Hohlaub in dol, vse do Saas Almagela le zase v odličnem snegu, prav tako Fluhthorn (3798 m) in sedlo Allalin (3564 m) s spustom proti Taschu.
Doma je sedaj vse lepo in prav. Tinca se je vrnila iz Patagonije in vsi smo veseli. Sploh Uli se meša od veselja. Kar sem ugotovil ob tej zadnji Tinčini odpravi je, da je precej težje biti doma, kot v največjem zajebu v steni. Tam se pač dogaja, popolnoma si predan nagonu po samoohranitvi in ne razmišljaš o prav ničemer drugem. Doma pa, sploh ob dobrem poznavanju terena, kjer druga polovica fajta, hkrati pa obsojen na ležanje v postelji z virozo, si predan le tuhtanju o črnih scenarijih. Neprijetno! Skratka, res sem bil vesel večernega mejla po petih dneh tišine, katerega naslov je bil: Afanassieff. Super!! Dekleti sta preplezali najdaljšo smer v Fitz Royu po zakotnem SZ razu. Prvi vzpon je opravil znani francoski alpinist Jean Afanassieff s soplezalci leta 1979. Nekaj sto metrov so si opremili, nato pa zarinili v petih dneh do vrha Fitz Roya. Na koncu so plezali v slabem vremenu in bili na vrhu v viharju. Vzpon je bil opravljen pred časom. Sploh zgoraj je en raztežaj v katerem se je potrebno pošteno napihniti, precej resnejša smer kot jo je soditi po branju Rolotovega vodnika. Smer je čakala na prvo ponovitev skoraj trideset let. Leta 2006, ko sem z Miho Valičem in Rokom Blagusom plezal smer Ensueno v zahodni steni Fitz Roya smo slišali bližnje glasove. Sprva sem to pripisoval naši utrujenosti a na koncu smo opazili pikice, ki so se pripravljale na bivak na drugi strani Supercanalete. Izkazalo se je, da so prvo ponovitev opravili prav domači, argentinski plezalci.
Nastja in Tinca sta smer Afanassieff preplezali prav na koncu Tinine odprave. Potem, ko sta se na začetku “ogreli” v Mermozu, v Argentinski smeri (VII-, 600 m) je bilo 10 dni vreme preslabo za plezanje. Na koncu sta v dveh dneh in pol priplezali na vrh Fitz Roya in še dan porabili za sestop na drugo stran v El Chalten. Vreme je bilo lepo, le na sestopu ju je že močil dež. Dol sta prišli popoldan, hitro na velik zrezek, spat in zgodaj naslednje jutro je Tinca že sedela na avtobusu, ki je peljal na letališče v El Calafatih. Ekspresno!
Ko sem gledal njene slike, me je kar zmrazilo. Prav v zgornjem delu smeri Afanassieff sva se z Grego solidno zaposlila v najhujšem viharju sezone 2006/7. Sem se spomnil, da sem spis o »Drami na Fitz Royu« pred šestimi leti objavil v reviji Šport. Komur se da brati krajši spis o eni od mojih Top 3 dram, ga lahko dobi tukaj.
Lepo konec zime želim!
Dodaj odgovor