Prejšnji prispevek sem naslovil tako, kot sem pričakoval razplet tudi v bližnji prihodnosti. Plezanje s cepini in smučanje. Spet smo namreč v Chamonixu in poleg obilice smučarskega dela sem pričakoval tudi kaj plezanja. A razmere v velikih stenah so borne. V glavi imam nekaj lednih/kombiniranih smeri, ki bi me brez problema spravile pokonci a le te so letos bolj ali manj suhe. Brcanje v srednje strm, neskončen led pa me ne privlači več pretirano. Tako ni težko najti izgovor za popoldanske obiske odlične umetne stene v Les Houches.
Veliko pa sem smučal. Poleg starih angleških znancev v tednu sredi februarja sva s Tinco smučala še s slovensko druščino na Ski Chamonix 2012. Večina lanskoletnih udeležencev je prišla tudi letos, pridružilo pa se je še nekaj novih, skupaj nas je bilo kar dvanajst. Imeli smo se super, vreme je bilo cel teden lepo in nismo se šparali. Lansko leto je bil glavna tema pršič, tokrat pa smo se obračali proti soncu saj je bila večina južnih pobočij dobro predelanih. Na koncu je bilo že prav nesramno vroče, v Chamonixu je temperatura zraka dosegla 15 stopinj.
Ogreli smo se nad Le Tourom, nadaljevali na Mt Joly in Helbronnerju, dosegli vrhunec na Periades ter se v decrescendu, a še vedno zagnani izpeli na sedlih Passon in Belvedere. Hoje navzgor je bilo od ene do 5 ur na dan a smučanja izven, ob, nad in daleč stran od prog pa je v šestih dneh naneslo okoli 20000 višinskih metrov, kar je sezonska doza povprečnega turnega smučarja. Slike sem zbral v galeriji.
Smučanje je bilo tokrat še prav poseben užitek saj sva s Tinco na noge nataknile nove, širše smuči, Volkl Mantra in razlika pred vsem ostalim dosedaj, je očitna. Ljubezen na prvi zavoj. Zveni »kupljeno« a je zelo res!
Še kako konkretno besedo o razmerah nad Chamonixom. Pleza se v vseh popularnih stenah novodobnega salonskega alpinizma (Tacul, Pre de Bar, Caree ipd. Grandes Jorasses so precej suhi, (glej sliko), dokaj dobro pa izgledajo stene nad Argentierskim ledenikom. Le Ginat in Jackson izgledata odlično, predvsem v zgornjem, strmem delu, tudi Les Curtes in Aig Verte so verjetno lepo plezljivi. Nekajkrat je bil preplezan tudi Drujev originalni ozebnik a v doklaj suhih in trdih razmerah.
Bi na vajinih nogah prej pričakoval kaj takega kot je Nanuq (lažja verzija Mantre) al pa Nunataq, Stoke, Coomback…
Bi bilo fino imeti vse naštete, ja! Ampak, ker temu ni tako, je treba delati kompromise in Mantra, (ki je za te svrhe nadomestila malo ožjo Mythic Rider) z 98 mm pod čevljem, zelo dobro pokriva off piste v vseh razmerah (vseeno ni vedno pršič, ne?) in, ker je v primerjavi s klasičnimi turnimi smučmi dokaj težka (a zato dobra tudi v neidealnih snežnih razmerah) le krajše vzpone. Na Haute Route in podobnih popotovasnjih, pa tudi na Kanjavcu, pa bo mesto prepustila lažji (turni) kolegici, Shuksan, ki je sicer že tik pred penzijo.