Smuči in o cepinih, tokrat zlatih

Ob koncu našega bivanja v Chamonixu sva se s Tinco odločila, da se lotiva kakega alpinističnega spusta na Chamonixom. Brskanje po vodnikih in izbran je bil Severni ozebnik (D+, 1000 m) v Aig. du Tacul. Pridružil se je še Andy, Južnoafričan živeč v Chamonixu in sicer pripravnik za gorskega vodnika v švicarskem izobraževalnem sistemu. Na škrbino Col du Tacul smo priplezali z južne strani, kar nas je pustilo v negotovosti glede smučarskih razmer v ozebniku. Po dveh spustih ob vrvi smo prišli do snega in začetka smučanja. Moram priznati, da se, ko smo stopili na smuči nismo počutili najbolje, svetloba je bila nekoliko difuzna, strmina pa trda. Prvi zavoj je vedno najtežji in nekaj časa je trajalo, da sem se odločil zanj. Na koncu sem le častno odsmučal brez dolgih bočnih drsenj.

Potem je nastopilo obdobje turnega smučanja, sedem dni sem preživel na koči Bella Vista v Otztalskih Alpah. Vsa mesta za smuko v Otzijevem kraljestvu so bila zasedena že do konca januarja in hudo mi je bilo odklonjati vse, ki jih je to še zanimalo. Obljubim, da bo naslednje leto več terminov. Druščina dvanajstih je bila odlična, večina že starih znancev iz naših smučarij, nekaj novih. Smeha polna skleda. Prva dva dneva je bilo vreme dokaj slabo, megla in veter. Vseeno se nismo dali in smučali z dveh tritisočakov. Tretji dan je bil najslabši a smo vztrajali in smučali s Saykogel jocha (3270 m), tekom dneva je zapadlo 30 cm snega. Morala je bila kljub slabemu vremenu in GPS smučanju visoka a vseeno smo si želeli malo boljše vidljivosti. Trud je bil poplačan in želja uslišana. Prelep sončni vzhod v mrzlem, čistem jutru smo opazovali med utiranjem gazi proti grebenu. Že ob pol osmih zjutraj smo ob smučanju 400 višinskih metrov na Weisskuglov ledenik dobili dozo najboljšega, 30 – 40 cm globokega, nedotaknjenega pršiča. Še malo omotični odperfektne smuke smo nadaljevali do vrha Weisskugla (3722 m). V popolnem turnosmučarskem dnevu smo naredili 1700 metrov navzgor in dobili prav toliko metrov perverzne smuke. Močnejšega vetra ni bilo in razmere so ostale enake tudi v naslesdnjih dneh, ko smo z Darjom in Tončkom zlezli na Finail spitze (3516 m) in Weisskugel. Prav vsak zavoj je bil tisto najboljše kar smučar lahko dobi. Nekaj slik iz letošnjega smučanja pri Otziju je v moji galeriji.

Od tam sem se odpravil v Andermatt, kjer sem se s šestimi angleškimi oz ameriškimi gosti odpravil na “visoko smučarsko pot” imenovano Tour de Soleil, sončna pot. Nikoli, preden sem se poglobil v študij omenjene poti, nisem slišal za vrhove Ofenhorn (3235 m), Binnenhorn (3373 m), Wittenwasserenstock (3025 m) ali Rotalihorn (2911 m). (Ste vi?). Še več, tudi dobrih informacij s strani angleških kolegov v Chamonixu nisem mogel dobiti. Tistih nekaj, ki jih je opravilo s potjo, so jo opravili v obratni smeri kot sem jo nameraval jaz v iskanju senčnih pobočij. Močno sem si oddahnil, ko sem videl, da je bila vsaj vremenska napoved dobra. In ponavadi se človek, ob mali dozi treme, res dobro pripravi. Zemljevide sem imel praktično v glavi in vse skupaj je izpadlo bolje kot sem pričakoval. Enotedenski turnosmučarski odklop v samoti in odličnem smučanju. Začeli smo v od Boga pozabljeni dolini Binn,ter se v petih dneh preko prej omenjenih vrhov prismučali do cca 70 km oddaljene vasi Realp pred Andermattom, brez žičnic, brez prevozov. Preko dneva smo srečali le nekaj ljudi, v dveh kočah smo bili edini gostje, kljub čudovitem vremenu. Haute route na katero odhajam jutri bo verjetno prava norišnica v primerjavi s pravkar doživetim. Upam, da se bom naslednje leto na isti poti pogovarjal po slovensko. Za okus nekaj slik s Tour de Soleil 2012.

Medtem pa se je v Chamonixu zgodil Zlati cepin, ki je spet pristal v slovenskih, tokrat Nejčevih in Lukovih rokah. Kako sem tega vesel! Upam, da bo to pripomoglo k popularnosti »visokega« alpinizma v Sloveniji. Le ta je že nekaj let v krizi. Najboljši dokaz za to je bila lanska odprava na eminentni Makalu, kjer je eno mesto ostalo nezapolnjeno. Precej bolj udobno se je spraviti v evropske gore in tam opraviti s težko smerjo. To nam je vsem jasno a številke (beri ocene) v alpinizmu niso (ne bi smele biti) vse, na to malce pozabljamo. Ko sem bil še tečjnik in z odprtmi ustmi poslušal kaj so govorili starejši, je Miha ob glasnem debatiranju o smereh v visokih gorah, dejal: ” Ocena je najmanj važna, le ta je subjektivna, važna je slika hriba in vrisana linija. Pogledaš in vse ti je jasno”. In to je bistvo Alpinizma, velika gora, iskanje najlažje linije v težki steni in plezanje nanjo v pravem slogu. Bolj kot mišice je pomembna glava. In na vse to so morda malo pozabili tudi v sicer spoštovani slovenski Komisiji za alpinizem pri izboru za naj alpiniste. Luki in Nejcu je mednarodna žirija eminentnih alpinistov priznala, da sta opravila najboljši alpinistični vzpon na svetu v lanskem letu. Pri nas pa ta vzpon ni bil dovolj za naslov najboljših alpinistov? Na drugi strani je Luka Krajnc ob popolni predanosti in rigoroznem treningu opravil z osupljivim seznamom odličnih smeri. A na seznamu najboljših Alpinističnih vzponov v letu 2011 , je omenjeno le njegovo »kobacanje« (kot je to imenoval sam) v zimskem Triglavu. Kaj torej tu ne štima?