Moj letošnji mesec maj, mesec v katerem sem se nevarno približal srednjim letom, ni bil kljub temu nič bolj ležeren. Celo nasprotno, smučanje in plezanje sta se energično prepletala praktično brez prestanka, kot bi si hotel dokazati, da tista 4 spredaj ne pomeni kaj prida.
Razširjene prvomajske praznike smo preživeli na Kalimnosu. Kako smo brez idej? Ne, le Flisova družinica, obogatena z Lačnovima, je namignila, da bi lahko dobro sodelovali v otroško plezalni kombinatoriki. In res, prijatelji združeni z dobrim plezanjem, ki ga ponuja rajski otok, so bili dobitna kombinacija. Dva tedna lepega vremena sta minila kot bi trenil. Ugotovili smo, da ima pomladni Kalymnos celo nekaj pomembnih prednosti pred jesenskim. Najbolj očitna je bila 10x manjša gneča. Prav neverjetno je bilo videti le nekaj navez v Grande Grotti, kjer jeseni za kultne smeri kot sta Aegalis ali Priapos (7c), v vrsti pred teboj stoji vsaj pet ljudi. Glavna pomanjklivost pa je bilo nekoliko prehladno morje. Res ne poznam boljšega kraja za stopnjevanje forme. Nekaj pripomorejo zares tekoče in lepo plezljive smeri, nekaj pa v primerjavi z Mišjo pečjo, prijazne ocene, ki ti dajo dodatnega poleta. Tako smo se proti koncu že spet lepo znašli med norimi kapniki in upal sem si (tudi uspešno) lotiti nekaj 7c-jev. Nič slabše in nič bolje torej kot običajno na Kalymnosu.
Ula je ob svojem drugem obisku Kalymnosa že pokazala zanimanje za kapnike. Še malo, pravi...
Ob koncu našega bivanja so mi zatresli hlače stavkajoči kontolorji poletov. 4. in 5. maja je trajala velika stavka in ta dva dneva ni v Grčiji pristalo ali vzletelo niti eno letalo. Mi smo imeli let 6. maja, 8. pa sem moral že biti v Grindenwaldu kjer sem začel nov turnosmučarski sklop. Na srečo vse OK.
Sami samcati v prostranstvu Bernskih Alp. Ob vzponu na Wysnollen (3590 m), zadaj Finsteraarhorn (4273 m) najvišji vrh Bernskih Alp.
Najprej šest dni turnega pohajkovanja z angleškimi klienti med najbolj “himalajskimi” evropskimi gorami – Bernskimi Alpami. Ledenik Aletsch je največji evropski ledenik in prav na njem in njegovih pritokih smo se največ zadrževali. Komaj si človek lahko predtsavlja, da je na Konkordiji le ta debel celih 900 metrov. Na žalost je bilo vreme v glavnem slabo. V tamkajšnji najvišji turnosmučarski sezoni sem bil edini vodnik na večini koč. To je pomenilo, da bom naslednje jutro prvi v sveže zasneženih pobočjih, ponavadi še v megli. Do zadnje pikice sem obnovil in nadgradil svoje znanje navigacije v megli. Res dobro, da sem klecnil pred Flisovim prepričevanjem, da zemljevidi naloženi v GPSu prav nič ne škodijo. Nekajkrat se je vseeno odprlo in ob enormni količini novega snega so bili nekateri spusti več kot fantastični. Tako smo dobili na Wysnollnu (3590 m) dobili edini lep dan, nekaj sonca pa tudi ob čudovitem zaključnem spustu preko Lotchenlucke (3240 m) v dolino. Vmes smo na koči Finsteraarhorn opazili na steni z veliko napisan švicarski pregovor katerega zelo približni prevod bi šel: “Ne samo sonce in plavo nebo temveč tudi oblaki, snegin veter te v gorah razsvetljujejo.” Sedaj mi rek niti ne zveni tako fino kot v tisti lepi koči kjer smo, daleč od zadnjega GSM signala, čakali na prenehanje sneženja.
Tik pod vrho Allalinhorna (4027 m)
Takoj zatem sem se preselil v Saas Fee kjer sem se dobil z Nežo, Branetom, Tomažem in Igorjem na zadnji turnosmučarski akciji Slovenske gorniške šole. Kar nekaj sivih las sem dobil ob gledanju vremenske napovedi za tiste štiri dni. Na koncu sem nekoliko obrnil in priredil vrstni red naših ciljev in izšlo se je bolje od pričakovanega. Zanimiva zavarovana pot v kanjonu Saas Feeja in nekaj vozljanja v bližnjem plezališču je pomagalo preživeti dan slabega vremena pred odhodom na kočo, od koder smo v naslednjih treh dneh, enega za drugim odsmučali Stahlhorn (4176 m), Allalinhorn (4027 m) in Fluchthorn (3790 m).
Proti Strahlhoru (4176 m)
Ekipa je bila močna, zelo dobro smučarsko znanje, vzdržljivost in trma. Rezultat je bilo dogajanje katerega poizkus opisovanja bo le bledi odsev resničnosti. Sredi maja smo dobesedno plavali v 80 cm (Neža je dejala, da so moški centimetri drugačni od ženskih in da je palica šla “le” 70 cm globoko) novega snega. Ena boljših letošnjih smuk. Tudi nekoliko neljub pripetljaj z zlomljenim Brantovim okovjem se je srečno končal z “zanimivim” poletom v dolino.
Slike lahko vidite v galeriji.
Srečno!
Dodaj odgovor