Zima (kje je že to…) je bila naporna in dolga a takšna kot mora biti, snežena in mrzla. Kljub ne najboljšim razmeram sem veliko plezal v ledu. Naštel sem 21 preplezanih slapov v januarju in februarju, več kot kadarkoli do sedaj. V februarju sem začel smučati, tri tedne sem preživel v ljubem Queyrasu, po en teden v Stubaiju, Val Mairi v Italiji, Nevache v Franciji. Vse zelo prijetno z obilico dobrega smučanja!
Pod vrhom Tete de Longet (3150 m) v Queyrasu. Le to predstavlja s svojo spokojnostjo in odličnimi smučarskimi gorami trenutno eno mojih najljubših turnosmučarskih področij v Alpah.
Bolgarija
Za velikonočni teden sem si začrtal Turno raziskovanje Bolgarije. Tam sem bil z ekipo že pred nekaj leti in bilo je nepričakovano dobro. Naslednje leto sem spet imel ekipo a ni bilo snega. Počasi je spomin na odlično avanturo leta 2014 zbledel in Bolgarija je spet vse bolj postajala dežela, ki s smučanjem nima kaj dosti skupnega. Precej več pa z revščino, neurejenimi razmerami ter rekordom v prometnih nesrečah in izseljevanju. Vabljivo? Niti najmanj! Vseeno sem poizkusil. Kakor sem smučarska potovanja po Alpah dokaj lahko zapolnil, pri Bolgariji ni šlo hitro kljub prazničnemu terminu. Smuka v Bolgariji pač res ne zveni tako dobro kot La Grave, Chamonix ali Zermatt. Na srečo se je vseeno nabralo dovolj ljudi, ki so sumili, da bom priskrbel dobro smuko. In dobili smo teden, ki je bil precej boljši kot sem celo sam predvideval. Predvsem smučarsko, da so cene 3x nižje kot v zahodnih Alpah sem že vedel.
Smučanje z Vihrena. Nasproti je prijetno strmo zahodno pobočje Todorke katero smo smučali naslednji dan.
Na pot smo odšli z najetim kombijem. Dolga vožnja a ob dovolj šoferjih in klepetanju je pot minila hitro. Kako tudi ne. Nabralo se nas je šest, vsi otroci konca socializma, ki smo se pri vožnji preko bivše Juge z užitkom smejali šalam in dogodivščinam iz jugoslovanske mladosti. Vožnja skozi Beograd in Niš, mimo avtomobilskih sejmov, vseskozi s prižganim avtoradijem. Kdaj ste na radiu nazadnje slišali komade od Bijelo dugme, Zane, Indexov, morda legendarno balado Ti si imi u krvi od Zdravka Čoliča? Sto let je od tega! Tam jih vrtijo non stop, kot bi se čas zavrtel nazaj! Jih tu ne slišimo, ker je to slaba glasba? Ne, zaradi vsega drugega! »Doli« so imeli od nekdaj dober filing za glasbo! Celo v hotelu v Banskem je prišel lastnik, sicer Bolgar, zadnji večer do nas s kitaro, prinesel domače žganje in brez problema smo se tekoče sporazumevali, brez angleščine. Vrtel nam je pesmi Nede Ukraden (ta mu je bila prav posebno ljuba) in Bijelo Dugme. Na kitaro je zaigral nekaj bolgarskih, mi odgovorili z našimi, bivšimi in sedanjimi. Večer, ki godi prav toliko kot odlično smučanje.
Pogled z vrha Balkana proti severu.. Musala je odlična smučarska gora.
Smučali smo v pogorju Rila in Pirin. Prvo ima najvišji vrh Balkana, Musalo (2925 m), Pirin pa kar 80 vrhov višjih od 2500 metrov. Najvišji vrh skupine je hkrati drugi najvišji balkanski vrh, Vihren (2912 m). Musala je zelo lep smučarski hrib s prijetno strmima vzhodno in severno grapo. Vihren pa je smučarska gora de lux. Ob prvem obisku smo ga le gledali zato sem si ga tokrat res želel. Tako enakomerno strmega, 1000 metrov visokega spusta ne najdeš zlepa tudi v prej omenjenih zvenečih področjih. Sploh pa ne v prijetni samoti. Brez kančka dvoma se tja vrnem prihodnje leto, če mi le uspe koga odvrniti od predsodkov o Bolgariji.
Na ustaljenih poteh
Sledili sta dve klasični visokogorski tedenski turi, Haute Route in Bernske Alpe. Haute Route nisem vodil že pet let. Zanjo je zadolžena Tinca, je bolj socialno bitje in vedno se imajo fino. Sam raje brskam po kakih novih, manj zvenečih, tišjih smučarskih krajih. A letos sem si Haute Route spet zaželel, da je ne pozabim. Vreme je bilo v začetku precej slabo zato je bilo potrebnih kar nekaj obvozov a se je uredilo proti koncu. In to je najbolj pomembno saj so dobre vremenske razmere zaradi zahtevnih ledenikov, najpomembnejše.
Med mogočnimi gorami znamenite Haute Route. V ozadju od leve Mont Collon (3637 m), Petit Mont Collon (3556 m) in Pigne d’Arolla (3796 m).
Bernskle Alpe z največjimi ledeniki v Evropi predstavljajo najboljše poznopolmladansko igrišče resnih turnih smučarjev. Nešteto odličnih, visokih vrhov z dolgimi, enakomernimi spusti na vse strani neba. Letos so tamkajšnji ledeniki odlično zasuti s snegom in marsikje, kjer smo morali v preteklih letih obirati med ledeniškimi razpokami, smo letos lahko šli kar na gliho. Cel teden lepega vremena in sorazmerno močni gostje so dali celo vrsto odličnih smučarskih vrhov s Fischerhornom (4025 m), kot najvišjim na seznamu. Ob tako dobrem vremenu in smučariji nekako preživim tudi švicarsko oholost in nesramno visoke cene s plastenko vode za 14 CHF (ali pač €) na čelu.
V prostranstvu Bernskih Alp. Smučanje s Fischerhorna (4025 m), zadaj mogočni Finsteraarhorn (4278 m), najvišja gora področja, levo od njega Agassizhorn (3946 m), prav tako odlična, strma smučarska gora.
Mont Blanc
Aklimatizacija je bila popolna zato smo štirje odšli naprej v Chamonix z namenom smučanja z Mont Blanca. A vreme je bilo ravno na dan predviden za vzpon na vrh slabo. Od vseh B, C in D možnosti smo se na koncu odločili izkoristi zadnji dan in poleteti s helikopterjem iz Courmayeurja visoko pod vrh Mont Blanca in le zadnji del, po grebenu Bosses, opraviti peš. Perverzna opcija o kateri so V Chamonixu nekaj časa govorili bolj potiho saj je tovrstno početje v Franciji prepovedano. A polet iz Italije in pristanek še vedno na italijanski strani grebena je pač povsem legalen.
Pristanek na Piton des Italiens (4002 m).
Heliski v Franciji ni dovoljen od leta 1985. Do takrat je bil popularen in baje so bili spomladi po severni vesini Dome du Gouter pravi kuclji. Leta 1980 je bil v Chamonixu na počitnicah takratni francoski predsednik Giscard. Med drugim je z vodnikom smučal tudi z vrha Mont Blanca. Ob prihodu v Chamonix ga je tam pričakala množica protestnikov in zahtevala prepoved uporabe helikopterja v turistične namene. Dobili so ga na levi nogi in obljubil je, da se bo zavzel za to. Začel je postopek, ki ga je končal leta 1985 Francois Mitterand. Heliski nima več mesta v Franciji, za razliko od Švice in Italije. In prav je tako, uporaba helikopterja za prevoz smučarjev bi morala izginiti iz celotnih Alp. Kako se počutijo turni smučarji, ki cel teden hodijo in smučajo na poti po znameniti Haute Route. Zadnji spust iz sedla Valpeline bi moral predstavljati višek, pravi klimax turnosmučarske zgodbe. A glej, zadnji helikopterji bodo ravno odleteli, ko si bodo prepoteni turni smučarji odlepili pse in se odsmučali po bolj ali manj vedno zvoženem ledeniku Stockji. Podoben primer je tudi Abeni Flue v Bernskih Alpah in še marsikje drugje. Helikopter bi moral delovati v te namene le v divjinah Aljaske, Kanade ali Kamčatke kjer ne pride do trka interesov s turnimi smučarji.
Smučanje v severnih vesinah vršne kupole Mont Blanca.
Kakorkoli, sedaj sem klecnil, pač gostova želja po vrhu Mont Blanca je vseeno prva. 🙂 No in zelo fino je tudi bilo! Namesto brutalnega vstajanja (ob 1. uri ponoči) na koči Gran Muletes, smo zjutraj v Chamonixu ob normalni uri pojedli tople rogljičke, ob osmih zjutraj pa bili kljub temu že nekaj sto metrov pod vrhom Dome de Gouter (4304 m). Na italijanski strani seveda. Tja smo prileteli iz Courmayerja v dobrih petih minutah. Skočili ven, dereze na noge in v dobrih treh urah vzpona po ledenem grebenu Bosses smo bili na vrhu najvišje gore Alp. Nenavaden je bil občutek hitrega vzpenjanja. Gostje so bili v primerjavi z običajnim, dolgim peš vzponom iz doline po katerikoli smeri, močni in hitri. Tudi smuka je bila zato boljša. Spočitim nogam je bilo dovolj tudi le nekaj centimetrov novega snega na trdi podlagi strme severne vesine, da smo uživali v dolgem spustu, 2800 metrov do Plan des Aiguille. Poln dan!
Ibex
Na koncu moram za hip stopiti v bran slovenskim turnim smučem; Elan Ibex. Res je, da je Elan dober z menoj in mi jih daje v uporabo in rekli boste, da o podarjenih stvareh bo vsakdo govoril le najlepše. Zato bom podal le dejstva. Smuči niso tako draga roba, da si ne bi uspel kupiti drugih, če mi te ne bi popolnoma ustrezale. Dovolj široke za smuko vseh vrst snega in dovolj lahke za neskončno turno smuko. Tiptop! Da se smuči lomijo? Elan Ibex 94 Carbon (oranžne) očitno ne. Sam jim imam že drugo leto. Nabralo se je preko 200 smučarskih dni in še vedno imam prvi par. Ob tem jim, verjemite, nisem niti malo prizanašal.
Kot rečeno, nisem tako poceni, da bi za ceno nekaj parov smuči govoril neresnice sem pa patriot in mi zelo godi, da Elan dela dobre smuči in jih prav z veseljem kažem okoli. O osebnem prepričanju, da bi vsak slovenski turni smučar moral voziti Elanove turne smuči pa kdaj drugič. 🙂
Lep preostanek pomladi želim!