Po prihodu iz Nepala nisem bil dolgo doma. Že po nekaj dneh smo s Tinco in Urbanom odšli na Škotsko na tekmovanje UIAGM gorskih vodnikov v športnem plezanju. Tekmovanje se je odvijalo na največji umetni steni v Evropi in eni največjih na svetu, t.i. Ratho Climbing Areni v Edeinburgh-u. Posebnost objekta je konstrukcija, ki se naslanja na stene starega kamoloma in daje celi stvari res impozanten videz.
Sistem tekmovanja je bil dober in zelo drugačen od klasičnih tekmovanj v športnem plezanju. V dveh dneh se je 90 tekmovalcev pomerilo v plezanju na fleš v petnajstih smereh težav od 4c do 7c+. S tem se je tekma prelevila v prijeten družabno plezalski dogodek brez pretiranega tekmovalnega stresa. Angleško združenje gorskih vodnikov (BMG) je dogodek odlično pripravilo. Ker je bila v istem času v Aviemore-u tudi mednarodna skupščina Združenj gorskih vodnikov, je bilo veliko spremljujočih zanimivih dogodkov, eminentni sponzorji kot so Arcteryx, Gore tex in viski Bowmore so poskrbeli za lepe in »okusne« nagrade. Plezali smo dobro, Tina je kot ponavadi zmagala, naju z Urbijem pa so sodniki (natančneje en sodnik) žal oškodovali za 10. oz 11.mesto.
Po tekmi sva s Tino ostala na Škotskem še en dan in ga izkoristila za ogled Edinburgha, enega najlepših evropskih mest. Kljub običajnem, torej deževnem vremenu, je bil vtis mesta enkraten. Le to je povsem z razlogom ena najbolj obiskanih turističnih destinacij otoka.
Obisk hiše iluzij v Edinburghu, imenovane Camera Obscura po istoimenski “prvi” kameri, je pokazal prava razmerja v naši družini. Le Ula je manjkala, ki se potemtakem ne bi mogla niti stlačiti v sobo…:-)
Potem se je pričel december in z njim vsega preveč; praznovanja, daril, zabave, prehranjevanja in popivanja pa srečnga pa zdrauga… Za nameček sem se v jutru po občnem zboru AAO, na čistini pod kočo na Kofcah ob prvem zavoju prekucnil in pristal na kamnu ali štoru, skritem v borni snežni oddeji. Rezultat, dve zlomljeni rebri in najmanj mesec brez plezanja. Grozljivka! Edina rešitev pred psihično pogubo ob nezmožnosti konkretne uporabe rok je bilo turno smučanje. Tako sem postal redni gost na pol kopnih smukov nad Ljubeljem in bolje zasneženih nad Sello Nevejo. Vseskozi sem z zavistjo pregledoval razmere v Alpah, kjer so bili zamedeni z enormno količino snega. Med Novoletnimi prazniki sem bil še daleč od začetka plezanja zato je bilo treba odpovedati načrtovan družinski plezalni izlet in se preusmeriti v smučarske vode. Dolgo sem si želel pogledati kaj skrivajo smučišča ob vznožju Monte Rose, Gressoney in Alagna, znana kot skriti raj za smučanje izven urejenih prog. Ula je šla za nekaj dni na “počitnice” k babici, midva pa na sever Italije. Gondola nad Gresoneyem pripelje na Punta Indren na višino preko 3200 metrov in prav z vrha ni nobene urejene proge, le »off piste«. Zelo močan veter je nekoliko skazil razmere a vseeno sva se dobro nasmučala. Po dveh dneh sva odšla pogledat še v Cervinijo. Dolina Gressoney ni presenetila s količino snega, očitno jo doseže vplih mediterana, ki se priplazi po dolini Aoste in zato generalno ni bilo veliko snega. Povsem drugače pa je bilo v le drugi dolini zahodno, v Cerviniji. Mondeno smučarsko središče, ki sicer leži na 2000 metrih nad morjem, krasi vsaj meter posedlega snega in popolna zimska pravljica. Tudi izven prog je bilo le malo zvoženega in prišla sva na svoj račun.
Si privoščiva, bo kdo rekel. A slika je napačna. Cervinia je povezana s Zermattom in Val Tourneche v spektakularno smučarsko področje, verjetno dvakrat večje kot vsa slovenska smučišča skupaj. A UIAGM gorski vodniki tam (in v vseh alpskih državah razen Slovenije) cel dan smučamo za ceno npr tri urne smučarske vozovnice na Starem vrhu ali še ceneje. Ob malo bolj ciganskem pristopu (beri kombinacija kombija in občasnega hotela) se tehtnica hitro prevesi na stran obiska zahodnih Alp.
Sem zasledil podatek, da imajo tamkaj resen načrt povezati južni rob smušiča, ki se nahaja na vrhu Cima Bianche s krajem St. Jacques na zahodnem robu smučišč pod Monte Roso. Dovolj bo le ena ali dve napravi in nastalo bo največje smušiče na svetu. Problem bo uskalditev cen vozovnic med mondenima Cervinjo in Zermatom ter »alter« Gressoneyem in Alagno.
Da ne težim samo s smučanjem moram omeniti še droben kulturni dogodek, ki sem mu bil priča. Tina me je “zvlekla” na novoletni koncert v Kranju, v hiši Layer. Nisem niti vprašal, kdo bo igral, pustil sem se presenetiti. In od trenutka, ko so začeli, sta dve uri in pol minili kot bi trenil, ob odprtih ustih. Simbolični orkester, kakor se skupina vrhunskih slovenskih glasbenikov imenuje, večina na godalih (a igrajo vse kar jim pride pod roke), je razturil in navdušil do konca . Kakšen balzam v poplavi džingelbelsov!
Se spomnim, ko sem kot otrok začel hoditi v glasbeno šolo. Želja je bilo učenje kitare a s podobno željo je bilo še veliko otrok in zato čakalna vrsta dolga. Pa so hoteli moje starše prepričati naj grem igrat violino, češ, da imam dober posluh. Kako so lagali, dobro, da starši niso popustili! Od takrat dalje se vedno, ko slišim violine, spomnim na to in dejstvo, da gre za najzahtevnejši inštrument, takorekoč mamo vseh inštrumentov. Koncert v Kranju je temu pritrjeval. Večina članov orkestra ima za prvi instrument godalo a brez problema in lahkotno so se menjavali tudi na kitari, basu in klavirju.
Simpatično je njihovo načelo, vprašanje, ali prosti čas izkoristijo za igranje glasbe ali se na račun igranja zmanjšuje količina njihovega prostega časa? Retorično vprašanje se da lepo prevesti tudi v “naše” vode, ali ne?
Srečno 2013!
Dodaj odgovor