Začetek januarja je bil z ledom precej boren in ni napovedoval tako dobrega lednega plezanja pri nas kot se je razvilo sedaj. Zato sem bil prav vesel dela v Chamonixu in italijanski meki lednega plezanja Val di Cogne. Šest dni preživetih ob plezanju čudovitih zaledenelih slapov mi je povrnilo veselje do brcanja v led, ki je v zadnjih letih nekoliko oplahnilo ob skalni evforiji.
A časa za nadaljni oz. ponovni osebni ledni razcvet ni bilo veliko saj sva s Tinco takoj iz Chamonixa odšla v La Grave. Sem se pa spet spomnil na lepo plezanje v dolini Cogne, ko sem gledal Light and Fast vzpon po Cold Couloir-ju. Najprej sem si mislil, da plezalca delata parodijo iz podobnih filmov, ki so opisovali plezanje v himalajskih stenah npr. Steve House za Nanga Parbat. A potem sem dojel, da je stvar zelo resna. Internet je alpinizmu naredil res levjo uslugo.
Majhna, 900 let stara vasica bi bila samo ena izmed očarljivih a s športnega vidika nezanimivih vasic, stisnjenih v ozko sotesko med Grenoblom in Brianconom, če se ne bi v La Gravu nahajala spodnja postaja starinske gondole katere 
sistem pripelje celih 2150 metrov višje na 3568 metrov visoko »kepo« Dome de la Lauze. Od tam v dolino ne vodi niti ena urejena proga in področje predstavlja pravi raj za avanturistične smučarje. Šest dni sem smučal z dvema angleškima »riderjemaa«. Ker sem vedel, da vsak od njiju preživi 100+ dni letno na snegu, v glavnem nad Chamonixom, sem se hotel presneto dobro pripraviti na delo. S Tinco, Mojco in Crnijem smo tako pred tem, v štirih dneh presmučali večino, bolj ali manj klasičnih spustov. Ker noge letos še niso bile navajene na podaljšana stopala so ob nemilosti stegna pošteno pekla.
Scena v La Gravu je res unikatna. Z dna vršne ledeniške planote se povsem do dna doline spuščajo 1500 metrov visoki žlebovi, večina prekinjenih s kakšnim skokom, kjer so potrebni spusti ob vrvi ali vsaj varovano drsenje. Resda večinoma z vodniki a judje se smučajo po njih v dokaj velikem številu glede na to, da bi najslavnejši žlebovi (L’Orsiere, La Voute, Chirouze ipd) verjetno drugje dobili dokaj zveneče alpinistično smučarske ocene. Tam jim v vodniški literaturi dodajajo le »very serious«.
Vasica ne ponuja bleščečih trgovin ali razvpitih nočnih lokalov. Tam se večinoma zbirajo resni smučarji, ki so smučali do zadnje gondole, bodo šli spat po pivu ali dveh in bili zjutraj na prvi gondoli. Sploh, če je prejšnjo noč snežilo.
Dodaj odgovor