Ali se res dogaja globalno segrevanje ne vem, vidim pa, da imamo letos prav lepo zimo. Sneg ostaja tudi v dolini in ravno vsake toliko pade nekaj novega, da se ohrani zimska belina namesto kupov rjavega snega. Kje je vzrok za topli val z zelo visoko snežno mejo tudi ne vem a le temu se imamo zahvaliti za spektakularne ledne razmere v naših gorah. Kaj takega se ni zgodilo že od leta 1981. Verjetno pa tudi takratna zima, ki je postregla z nekaj norimi zimskimi vzponi, ni tako dobro prekrila stene s trdim snegom in ledom. Vseeno na svojem prvem zimskem vzponu letos nisem imel od teh razmer nič. V Zagorčevi smeri (M6) v Raduhi ni zaškripalo niti za hip. Več kot 30 cm pršiča na vsaki polici nama je s Puhijem popestrilo dan in po šestih urah, sva se v mraku na vrhu samo 120 metrov visoke smeri počutila zelo zadovoljna. Zato pa sem čez tri dni, 20. januarja, dobil dozo plezanja po stiroporu. Z Markom sva sumila, da je ob znanih razmerah v Vzhodni smeri v Mali Rinki tudi v Igličevi v redu. In res, na vstopu sva se znašla le kako minuto pred ostalimi tremi navezami tega dne. Od njih sva tudi izvedela, da so lokalci smer preplezali prvič prejšnji dan. Plezanje je bilo čudovito in po dobrih štirih urah sva se dokaj nepotešena znašla na vrhu. Preveč je bilo vožnje in hoje do vznožja, da bi že odšla domov zato sva sestopila in v uri 15 preplezala še Vzhodno smer, ki je bila res cela prekrita z odličnim trdim snegom. Na vrhu se nas je nabrala cela druščina in bilo je fino. Prav družabna je tale zima, več ljudi se da srečati v hirbih kot poleti. Ne vem, če je kdaj poleti devet ljudi v Igličevi.
Naslednji izlet je prišel čez nekaj dni z Lorijem. Dokaj ambiciozni plani so se hitro izpeli in razpletli z lažjo a lepo plezarijo v Šitah. Začela sva po Jesihovi in po strmem delu, namesto, da bi nadaljevala po položnem srednjm delu, zavila v ozek žleb, ki sva ga opazila na desni. Pojma nisva imela kako se bo izšlo, a se je. Za vsakim vogalom so se nama odpirala nova pobočja in žlebovi. le na vrhu se je grapa zaprla v strmo zajedo.Izgledalo je, da je zasuta s pršičem a v resnici je bil to le odličen, beli led. Čudovit raztežaj (M5+), ki naju je pripeljal na sončni rob stene. Ni bilo trepetanja in hudega napenjanja mišic a vseeno zelo lepa tura. Kasneje sem raziskal in ugotovil, da sva plezala kombinacijo dveh variant Jesihove; Čop – Tominšek in Čez lopo.
Naslednja zgodba mi ni v čast a jo bom vseeno povedal. Z Davidom sva se spravila plezat Zimsko zajedo Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu. Stvar sem vzel resno in na predvečer, med gledanjem napetega filna, zamenjal otopeli prednji zob na eni od derez. od doma sva šla zgodaj in se še v mraku začela pripravljati na dostop po Teranovi. Dokler nisem iz vreče potegnil ven derez….
Plezalni sklop pred poslabšanjem vremena sem zaključil spet z Markom in smerjo AC/DC. Da bi se pripeljala čez Vršič sta nama zmanjkala dva višinska metra, ni šlo, niti v rikverc in sva šla okoli. Sva ugotovila, da bi bila skoraj prej v Cortni ter, da sva za vožnjo porabila več časa kot za plezanje in hojo skupaj. Smer je letos odlično zaledenela in kar nekaj sicer skalnih mest se je spremenilo v nezahteven led. Je pa smer prava lepotica v divjem ambientu, le sestop je bil v globokem snegu in ruševju nekoliko nadležen. Hvala Crnemu in Matjažu za čiščenje in gaz. Se mi zdi, da bi bilo sicer bolje se spustiti po smeri ob vrvi. Fotke iz smeri je Mark objavil na strani ZGVS.
Zime pa še ni konec, juhuhu!