Svet je majhen

Kako sem bil po prihodu z Everesta željan plezanja…. Kljub vsakoletni, isti maši, ponovnim začetkom nekaj stopenj nižje od običajnega nivoja, sem se tega lotil z veliko vnemo. Kot se za to spodobi sem jo kaj hitro dobil po prstih, nategnjenih prstih. In rami in komolcu in nekje me lopaticami… Skratka konstantno me je začelo boleti vsaj na dveh koncih telesa. Zato je dokaj prav prišlo nekaj tednov vodenja v zahodnih Alpah, aktivna rekonvalescenca. Začel sem s tednom nad Zermatom (Breithorn, Castor, Polux, Nordend), nadaljeval v Chamonixu (Velikanov zob, Tour Ronde) in Bernskih Alpah (Monch, Grunhorn, Jungfrau) in končal ponovno nad Zermatom. Tam sva s Tininim očetom v prelepem vremenu priplezala na Weisshorn (4505 m), mogočnega lepotca, znanega in cenjenega v glavnem le s strani resnih gornikov. Sestop, ki je s 3200 metri, eden najdaljših v Evropi, je poskrbel, da sem vzpon do koče Hornli naslednji dan, imenoval regeneracijski sprehod. Naslednji dan sem čudovito Weisshornovo piramido, v družbi danskega klienta, opazoval še z vrha Matterhorna.

Vršna piramida Nordenda (4609 m), levo Weisshorn, sestavljena fotka

Od povsod sem imel na spominski kartici v fotoaparatu res lepe slike a kaj, ko ne morem iz svoje kože in že vidim prijatelja Marka, ki smeje govori: “Še vedno si isti…!”, nekje pri sestopu s prijetnega vzpona v steni Riffelhorna se je pri zlaganju opreme nazaj v nahrbtnik moj Canon G10 uspel dovolj dobro skriti, da ga nisem opazil. Naslednji dan, ga na trasi sestopa nisem več mogel najti. Dobrih 500 € je res veliko denarja a še bolj mi je hudo zaradi vseh lepih ovekovečenih sončnih vzhodov in razgledov, ki so šli z njim. Naj neznanca dobi dež prav na tisti gori, ki bo krasila njegov desktop! Naslednjih nekaj dni sem namreč zastonj tekal ali telefonaril na relaciji Alpin center, turistična pisarna, železniška postaja, v upanju, da ga bo najditelj prinesel tja.

Sestop s Srebrnega sedla med Nordendom in Dufourspitze

Morda najbolj simpatična zgodba obdobja vodenja je naključno odkritje poti neke vindstoper jakne. Pred odpravo na Daulagiri leta 1998, smo bili opremljeni z vetrnim kompletom, perilom in vindstoper jakno podjetja Vrh. Jakna je bila moderno oblikovana, živo rumene barve z rdečimi dodatki, na levi strani s ponosnim napisom Daulagiri 8167 m, Slovenija 1998. Nosil sem jo na odpravi in še kak mesec kasneje. Potem sem postal dirkač “konkurenčne” firme Dumo in imel podobnih jaken v izobilju. Vrhovo jakno sem tako prodal na ferajnu Tilnu. Kot mi je sedaj zaupal, mu je bila zelo všeč a ga je motilo, da so ga pogosto spraševali kako je bilo na Daulagiriju. Nekaj let kasneje je nato jakno vnovčil v perujskem Huarazu, v trgovinici blizu hotela Galaxia, kjer bivajo skoraj vsi slovenski obiskovalci Andov. In sedaj naklučje: v Zermatu sem delal z Markom, ameriškim vodnikom iz Vermonta. Hecno mi je bilo, da me ni vprašal kje je točno Slovenija a kasneje je pojasnil, da pozna veliko slovenskih plezalcev saj med svojimi potovanji v Peru vedno biva v Galaxii. Čez nekaj dni mi je še povedal, da ima slovensko jakno, da jo je v Huarazu zamenjal za neko tehnično opremo ker mu je bila tako všeč. Pravi, da je pretežka za v gore a odlična za na pir. Krog enajst letnega potovanja Vrhovega flisa. Fino, ne? Postavni ameriški gorski vodnik hodi v Vermontu v petek zvečer ven v rumenem Vrhovem “Daulagiri 1998” flisu! Škoda, da ni prišel še v Zermat z njim, bi bilo še kako minuto več smeha!