Bolezen, ki ni bolezen

Silom “razmer ” se je moj življenski ritem oz slog v lanskem letu močno prekinil. Nočem vsakomur govoriti podrobnosti iz mojega osebnega življenja a ta izkušnja me je tako zelo presenetila in zamajala, da jo moram deliti in morda kakemu kolegu prihraniti podobno.

Uvod je malo daljši

Pomlad (kje je že to!.) je minila v divjem ritmu smučanja, plezanja in glasnega družinskega življenja. Po končanem smučanju sredi maja, smo kot vedno odšli na plezalne počitnice/trening pred poletno sezono. Zelo sem bil željan kontinuiranega plezanja in z Grego Lačnom sva se napihovala do konca. Hitro sem prišel na svoj običajni frikovski nivo in neskončno užival ob napenjanju in utrujenosti ramenskega obroča. Po prihodu domov sem tempo še stopnjeval saj je med plezanje pršel še kak dan vodniškega dela in kolesarjenja. Po stari šprtnoplezalni šoli, ki je vključevala hujšanje, sem si malo tudi trgal od ust. Vse s ciljem biti res dobro pripravljen za poletje. Z Grego sva takoj po prihodu domov preplezala projekt v najbolj strmem delu južne steni Rušice (moja peta nova smer v steni) a nama v najtežjem raztežaju, ki je pravi previsni spektakel, ni uspelo prosto. Zato sva, predno nama uspe, še skromno tiho. Za intermezzo moram to plezanje opisati saj je bilo za naju skoraj smešno. Kljub temu, da plezam že 30 let, vedno znova pozabljam kako pomembna je vplezanost. Nivo v plezališču pomeni v resni, nenavrtani alpinistični smeri bore malo. Tudi tokrat sva se zaslepljena od tekočega plezanja na pogled do ocene 7b+ v preteklih tednih, zagnala v najin nekaj let star projekt. Tega sva začela na hladen, pozno oktobrski dan leta 2011. Za mano je bila odlična sezona v hribih z Ulino smerjo v Triglavu, Viki Kremo v Tofani, Piola v Eigerju itd, za Grego podobno. Oba sva bila vplezana kolikor se da in temu primerno tudi plezala v Rušici, tekoče, zbrano. Le tu in tam kak klin in svedrovec. A bil je peklenski mraz, konec oktobra dobi Rušica le malo sonca saj Špik meče nanjo hladno senco. Malo pod vrhom, v najtežjem raztežaju sva začutila, da bova pokvarila najtežji raztežaj s prevelikim številom svedrovcev, če bova nadaljevala saj je (tudi) mraz dobro izpil moč . V naslednjih letih se nikakor nisva mogla spraviti nazaj. Vedno je prišlo kaj vmes, predvsem pa ni bilo prave samozavesti. Letos junija sva se počutila solidno močna in šla. A kot rečeno malo pozabila , da nisva vplezana na našo alpsko sceno. In potem sem že nekaj metrov nad tlemi preklinjal zakaj zaboga nisem prvič dal kak svedrovec več. Saj držal sem lahko čisto majhne oprimke, le premakniti se nisem upal s »podnom« tako blizu. Podobno se je dogajalo Gregu v njegovem raztežaju. In tako dalje vse do roba stene. Najtežji raztežaj sva precej bogateje opremila kot je bilo predvideno pred štirimi leti. Tolažila sva se, da sva pač sedaj starejša in si to lahko privoščiva. Naslednji dan ni bilo mišice na telesu, ki ne bi bolela. Z adrenalinom prepojeno telo je prejšnji dan krčevito stiskalo prav vsako mišico telesa. Kljub temu se nisem dal in teral dalje. Čez nekaj dni spet v hribe. Tokrat z Branetom Martinčičem – Žutim. Mojim prvim soplezalcem s katerim sva prvič sama v veliki steni preplezala Direktno v Štajerski Rinki, 27 let nazaj. Žuti je imel vmes kakih 20 let dolgo plezalno pavzo, zdaj pa sva se zmenila, da greva spet, za njegov revival. Ponoči spet nisem najbolje spal, saj je bila nekajmesečna Mija nemirna. V Vratih se nisem počutil dobro in zato sem izbral najbolj udoben cilj – smer Helbo. Kratek dostop in sestop ob vrvi po Metropolisu, tak je bil plan. V lažjih raztežajih sem plezal v redu, v najtežjem, kjer se je treba napihniti v gladkem skalnem trebuhu pa mi je srce nenadoma nekajkrat močno udarilo. Ker je Žuti že prej izprosil sestop ob plačilu kosila in pijače sva po tem hitro pripravila vrvi in sestopila. Med spusti ob vrvi sem se počutil kot bi bi nekdo počasi zmanjševal dovod elektrike. Komaj sem se privlekel do avtomobila v Vratih.

“Bolezen”

Tri dni me je zatem kuhala visoka vročina brez kakršnihkoli drugih simptomov. Razumel sem, da sem pač staknil nekaj iz Ulinega vrtca in odležal tri dni. Še en dan počitka nato pa bo spet naprej. Torej v Verd. Tam vse poznam in bom sedaj, ko mi še bolezen vzela kako kilco, preplezal vse. Začelo se je res dobro, lahkotno a na detajlu v WCat-u spet čudni udarci srca in občutek ugašanja. V Pokraculji nisem mogel več nič. Spet vročina, še hujša. Ker mi je bilo to že nenavadno sem se le odpravil k zdravniku. Tam ustaljen postopek, kri, voda, poslušanje pljuč, srca. Vse OK, domov, pit in počivat. Čez nekaj dni visoka vročina ni popustila. Ponoven obisk, tokrat zdravnika, ki je nadomeščal. Ta ob tem, da sem blago pojamral o športni utrujenosti omeni možnost miokarditisa. Gulp! Hitro sem se s prijateljem kardiologom zmenil za pregled. Sum ovržen. Google mi je medtem ob vpisovanju »vročine brez ostalih simptomov« brez oklevanja izpljunil: Limfom. Vročina je še trajala a tudi napotitev na infeckijsko kliniko ni dalo nobenih odgovorov. Prijatelj, ki je prebolel limfom, mi je v soboto povedal identično »začetno« zgodbo o odkrivanju njegovega raka. Mislim, da mi je tisti vikend tuhtanje ob predstavljenih dejstvih in hkrati nemoč karkoli storiti ob dela prostih dnevih vzelo nekaj let življenja. V ponedeljek zjutraj sem stal že pred zaprtimi vrati ultrazvočne diagnostične ambulante. Tam so s pregledom trebušne votline ovrgli sum na limfom. Super a kaj je potem narobe saj ne zmoram več kot pet minut hoje po ravnem brez počitka, pred tednom dni pa se mi je zdelo, da sem »najjači« na svetu?

Ker nisem mogel plezati niti voditi, sem bil lahko boljši oče. Še ne šestletna Ula je prav uživala na Hanzovi poti na Mojstrovko. Vzpon je zanjo tako ali tako pomenil igro, zame pa pravo zmago po skoraj tromesečnem vegetiranju.

Prijatelj Miha me je prepričal, naj grem še k znani strokovnjakinji za šport in prehrano. Ta je ob nekaj meritvah, tudi t.i. bio impedance, prva izrekla sum na »skurjenost« oz pretreniranost. »Halo, a ni to tisto, ko si zmatran in potem nekaj dni počivaš in je OK?« A potem mi je radovednost začela odpirati odgovore zakaj gre. Sam se namreč nisem mogel potešiti z diagnozo »skurjen« ne da bi vedel kaj v mojem telesu ne dela. Če te zadane kap je posredi strdek, če imaš pljučni edem ti voda zaliva pljuča, če si zlomiš nogo je zlomljena kost, če si odrežeš prst vidiš, da prsta ni več. Kaj presneto ne dela pri meni, da sem iz stanja vrhunsko pripravljenega športnika v hipu pristal na stopnji 90 letnika in to ob zdravem srcu in dobro krvno sliko. To me je zanimalo in mi ni dalo miru, odgovora pa nisem dobil kar tako.

Nikoli nisem preveč maral morja. Letos sem po sili razmer tam preživel veliko časa in “končno” začutil čar lagodnega morskega turizma. Brioni so res zakon….!

Vračanje

Zelo malo je napisanega o tej problematiki, sploh v slovenščini. Še najboljša članka za na hitro, sta srhljiva zgodba Running on empty, ki govori o Sindromu pretreniranosti v teku in pa članek Marka Jenkinsa z naslovom Overtaining syndrom . Vedel sem za nekaj slovenskih plezalcev, tudi dva, ki sta bila v času, ko ju je prizadela ta »bolezen« verjetno najboljša slovenska športna plezalca v skali. Poleg teh, vem sedaj še za najmanj deset znancev bolj ali manj aktivnih športnikov v Sloveniji, ki se jim je to pripetilo. Kolikor sem uspel govoriti z njimi, ni noben dobil pravega odgovora kaj jih je prizadelo. Velikokrat so bili po dolgih procesih neuspešnih preiskav, deležni diagnoz, ki se jih sicer, da ugotoviti zelo preprosto (pljučnica, mononukleoza ipd). Res pa je, da se pretreniranost lahko ob zapoznelem zavedanju in (pre)pozni prekinitvi treninga manifestira tudi že s »konkretnimi« boleznimi kot so npr. revmatoidni artritis, pljučnice, srčne aritmije ipd. Prijatelja iz Chamonixa sta mi potem, ko sem jima opisal zakaj se morda letos poleti ne bomo videli, povedala za švicarskega gorskega vodnika, njunega prijatelja, ki je opisoval podobne probleme in že nekaj mesecev boleha za fantomsko boleznijo z enakimi simptomi in ne more nič. Povedal mi je svojo zgodbo, diagnozo s pomočjo analize hormonov ter za knjigo ameriškega avtorja dr. Willsona z naslovom Adrenal Fatigue, ki mu je za nekaj mesecev postala Biblija. Odlično napisana knjiga, ki je napisana v tudi laikom prijaznem jeziku a vseeno ostaja dovolj strokovna, da ne dopušča dvomov. Ponudila mi je odgovore, namesto katerih so mi v UKC v diagnozo zapisali »tega ne moremo pojasniti«. Knjiga je resda napisana za »pretreniranosti« v modernem poslovnem svetu torej predvsem z mentalnim stresom in ne z vidika športa a bistvo je isto. Grozljiv je sum zakaj se tovrstnega problema utrujenosti nadledvične žleze ne »priznava« oz ne diagnosticira. V veliki meri zaradi zavarovalnic! Preveč ljudi in še več jih bo v tem naspidiranem načinu življenja, ko je treba biti vedno boljši in boljši, vedno znova se je potrebno dokazovati, trpi za tem problemom. Zavarovalnice bi morale odštevati blazne vsote za nekaj kar sedaj enostavno ni bolezensko stanje. Res pa je, da opisan »problem« v današnji moderni službi ni tako akuten (storilnost bo slaba a človek bo še vedno lahko fizično prisoten in sedel za pisalno mizo) kot je za vsakega športnika . Za te lahko nadaljevanje težkih treningov ob prvih opozorilnih znakih pretreniranosti pomeni zaplete, ki velikokrat pomenijo konec športne kariere. Športniku se kaj bolj groznega (razen smrti seveda) ne more zgoditi. Sam sem bil že velikokrat poškodovan. Kamen mi je razbil ličnico, zlomil sem si nogo in roko, zaradi omrzlin mi manjkata prsta na nogi, zlomljen nos zaradi padca itd. A nič, prav nič se ne da primerjati z opisanim. Vse skupaj se je odražalo tudi s precej zmanjšano sposobnostjo prenašanja stresa vseh vrst in napadi nemira, skratka psiha. Dobil sem veliko prijateljskih nasvetov k meditaciji in podobnim. Zelo težko se je spraviti k meditaiciji ob dveh majhnih otrocih. V teku “vračanja” sem dojel, da je moj običajni življenski slog sam po sebi meditacija. Le, da sem v nekem trenutku s to meditacijo preteral. Ko sem tokrat lahko začel postopoma “prodirati”proti vrhu Šmarne gore se je vse skupaj začelo hitro popravljati. Dojel sem, da sem odvisnež. Odvisnež od akcije in gibanja. Tega ni moglo nadomestiti prav nič drugega. Nekako se strinjam z znanim jazz pianistom Joe Zawinulom, ki je nekoč dejal: “If I stop playing, I die”!

Velik problem, ki sem ga tudi opazil je dejstvo, da športniki, tako vrhunski kot resni rekreativni, nimamo več možnosti imeti zdravnika medicine športa kot osebnega zdravnika. Torej zdravnika, ki bi te prvi trenutek začel soditi kot športnika z vsem kar to nosi s seboj. Ta zgodba se je končala kot nelegalna pred kakimi desetimi leti. Res škoda! Sam in tudi vseh tistih 10+ znancev in prijateljev, za katere vem, da so preboleli stanje pretreniranosti (ali pač adrenalne izčrpanosti) bi si prikrajšalo dolge tedne negotovosti ali so ali niso »na smrt« bolani. Predno bi bolj po naključju izvedeli zakaj res gre.

Vzpon na Veliki Klek (3798 m) tik pred Novim letom je pomenil, da sem nazaj v sedlu. Občutek narkomana, ki je po dolgem času dobil svojo dozo….

Da neham dramatizirati in jamrati. Sam sem po šestih mesecih že precej bolje. Moč se vrača in nenavadno obnašanje srca ob višjih »vrtljajih« pojenjuje, počutim se bolje. Tik pred novim letom sem bil z Rokom, Sanjo in Zvonetom na Velikem Kleku, brez problemov- A kar ostaja je večja previdnost in večja dojemljivost za sporočila lastnega telesa. Kar pa na koncu koncev tudi ni slabo! Kar preveč sem se razpisal, zgolj z željo, da bo morda kdo od »kolegov« pomislil tudi na to »možnost«. Jaz prej nisem imel niti blage veze, da se človeku lahko zgodi kaj takega. Dejstvo, da se je »bolezen« začela na dan, ko sem prvič ponovno plezal s svojim prvim soplezalcem je že kar malo metafizična. 27 letno pehanje za čim višjo oceno, čim višjo goro, čim daljšo in čim težjo smer se je začelo in v neki meri končalo z istim človekom. Spooky! Saj ni še konec in bom še kako ušpičil v hribih, le z drugačnim pristopom.