24. maja smo zapustili bazni tabor. V lepem vremenu smo se spustili do Perič in tam prespali v prijetnem Himalayan lodgu. Preko noči je začelo prav po monsunsko deževati in naslednja dva dneva sta minila pod odprtim dežnikom. Vseeno se je bilo prelepo potopiti v goste iglaste gozdove pod Namče Bazarjem. V Luklo smo prišli mokri kot žabe a vseeno z upanjem na jutranji polet v Katmandu. Res je bilo naslednje jutro obetavno a kmalu se je dolina zaprla in upanje umrlo. Po hladnem tušu s strani švicarskih meteorologov, ki so nam obljubili le redke prekinitve oblačnosti prihodnjega tedna smo se odpravili že petič na sprehod po Lukli. Vzdušje ni bilo najboljše saj so nove in nove odprave, ki bodo imele naslednji dan prednost pred nami, prihajale v Luklo. Ravno sem dobil predse pizzo, spil pol piva, ko je ozračje napolnil hrup pristajajočega letala. Hitro smo zbasali hrano vase in se odpravili proti letališču. Oblaki so se toliko dvignili, da so v naslednjih dveh urah pristala še štiri mala letala. Prav na zadnjem, smo v zahajajočem soncu pristali v Katmanduju.
Veselje je bilo neskončno in kar z nahrbtniki smo se zapodili proti šanku v hotelu!Nenazadnje sem na odpravi z Angleži.
Sedaj me čakata dva dneva Katmanduja. Kako prijetno je misliti samo na to kako jih bom čim lepše preživel. Katero od neštetih prijetnih restavracij v Thamelu bom obiskal. Bom tokrat naročil Tuborg ali St. Miguel ali Carlsberg.., to je zdaj vprašanje!
Prestavil sem tudi letalsko karto in domov pridem 31. maja ob 10.45. Komaj čakam!
Jakec,
ni dileme! To Bear or not to Bear. Naroči vse tri!
Na zdravje, Care!
Miha
Vsa čast bratranc.
Bravo Tomaž. Sicer sam si sploh ne predstavljam kako je tam. Sodeče po slikah lepo…Čestitke in srečno se vrni domov… LP AT