Alpinist in gorski vodnik

Pisane a krvoločne Alpe

Prispevek je bil napisan že konec marca a zaradi spletnih problemov poobjavljen sedaj.

Zadnji mesec sem preživel v Alpah. Se mi zdi kot bi odšel včeraj, tako hitro je minilo. Najprej sem en teden treniral Suzanne za vzpon na Everest. Ženska srednjih let, mati dveh otrok, bi rada letos postala prva Palestinka na vrhu Everesta. Tja odhaja z bratoma Benegas, ki sta mi ponudila delo v Chamonixu, ker sama brez UIAGM licence v Alpah ne smeta delati. Ni bilo najbolj razburljivo saj sva večino časa porabila za vadbo vrvnih manevrov, žimarjenja, vadbo tehnik hoje z derezami in podobno, največ na Mer de Glace-u. Ob dokaj slabem vremenu sva vseeno opravila tudi dve turi,  na  Petit Verte in prečenje Aig. Marbres. Na pot odhaja prav v teh dneh in upam, da ji bo uspelo.

Suzanne na grebenu Marbrees

Za nekaj dni sem se vrnil domov nato pa vsi skupaj nazaj. Šest dni sva s Tino  vodila Turnosmučarsko kliniko Cham& Verbier. Po sedmih tednih snežne suše ob kateri je šlo lokalcem že na jok, je zapadlo skoraj pol metra snega in vreme se je popravilo ravno z začetkom našega smučanja. Tako smo se v šestih dneh prav lepo nasmučali. Prve štiri dni smo plavali v pršiču nad Le Tourom, Courmayeurjem, Verbierom in med Chamoniškimi iglami, zadnja dva dneva pa smo opravili turna smuka na sedlo Chosuarre in Tour Noire. Slike povedo največ.

V naslednjem tednu je bil čas za plezanje, ne samo na umetni steni v Les Huches kamor sva dosti zahajala po smučanju, temveč za hribe. Tinca je z Nastjo preplezala Rebuffat Terray nato pa sva skupaj odšla prenočiti v standardno izhodišče za severno steno Aig. Sans Noma – WC na Gr. Montets. Zvečer je prišla novica, da se je Magi smrtno ponesrečil. Bil je Tinčin alpinistični sošolec in soplezalec na njenih prvih vzponih. Naslednje sporočilo o Ulini visoki vročini je bila le še kaplja čez rob slabih občutkov in s prvo jutranjo gondolo sva se vrnila v dolino.

Nejc v smeri Fil a Plomb v Rognon du Plan

Tabor perspektivnih alpinistov se je pričel 11. marca. Običajno je bilo ta čas vreme lepo in razmere solidne. Tokrat  žal ne.  Vreme se je že v prvih dneh začelo slabšati in je dovoljevalo, še to malo na silo, le vzpone v klasičnih smereh, kjer se sestopa po smereh. Tretji in četrti dan tabora sta bila napovedana lepša. Ne idealna ampak lepša, sploh torek.  Žal smo nekateri zaradi nenadejane prestavitve odhoda prve jutranje gondole na Midi morali plezati v sredo, ki je bila daleč od primernega dne. Že zjutraj so bili vrhovi zaviti v oblake in jugozahodnik je vlekel s hitrostjo 60 km na uro.  Z Igorejm in mladim Nejcem (enem od štirih Nejcev na taboru) smo plezali Fil a plomb (III, 4+, 700 m) v Rognon du Plan. Sicer zelo popularna smer, ki v lepem vremenu  predstavlja zelo lep in primeren cilj za uvajanje mladih v zimsko alpinistiko, se je na koncu zapletla v mini dramo.  Smer se konča na grebenu med Midijem in Aiguille du Plan po katerem smo hoteli nadaljevati  po grebenu do Midija in od tam z gondolo v dolino v dolino. Že zjutraj smo med plezanjem lahko videli, da gondole ne vozijo zaradi vetra. To je potrdilo še nekaj klicev prijateljem pred računalniki. Ker smer ni opremljena za spust po vrvi smo na koncu strmega dela nekaj časa kolebali med gor in dol in na koncu rekli: “Nas bodo že spravili dol…” in nadaljevali, kljub temu, da je bila napoved za naslednji dan še precej slabša, z vetrom do 100 km/h. Ko smo stopili na greben nas je veter z druge strani skoraj odpihnil In očala so bila v trenutku zaledenela. Kjer je smer potekala na vzhodni strani grebena je bilo v redu a na drugi je bilo neznosno.  Greben Midi  – Plan poznam od poletja in sem vedel, da je z Rognon du Plana do Midija še dolga pot in, da poteka na vetrovni strani, sem  tik nad sedlom Plan uvidel, da bi se znalo nadaljevanje v takih razmerah močno zaplesti. Padla je odločitev, da se vrnemo nazaj po grebenu in sestopimo po smeri. Ob usklajenem delu smo do  večera uspeli sestopiti do srednje postaje in nato še peš v Chamonix.

Ob prihodu v dolino sem izvedel za pogrešano srbsko hrvaško navezo. Z Igorjem in Tonijem smo se srečali le dan pred njunim odhodom v steno. Žal se je zgodba končala tako, kot smo si najmanj želeli, tragično.  Tonija nisem poznal a z Igorjem sem se velikokrat videval, tudi v stenah. Slovenske gore so mu bile zelo ljube in zgodovino slovenskega alpinizma je poznal precej bolje od večine slovenskih alpinistov.  Ula ima še vedno zelo rada knjigo Visoko u planinama, ki jo je za rojstni dan, poleg ostalega, dobila od Igorja in Nine. Kako me ne bi stisnilo, ko se spomnim kako me je lani ob prihodu v bazo  pod Čo Oju, poiskal sirdar srbske odprave in mi izročil darilo, ki je prišlo iz Beograda; čokolado, tople spodnje hlače in grelce za noge,  od Nine in Igorja. In kako se ne bi, kot že tolikokrat, spraševal zakaj?

Skupaj z Nino, Igorjem in Miho na vrhu Stene, avgust 09

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.