10 let od Gjačung Kanga

Zadnjega oktobra letos sem zadovoljen po ravnokar preplezanem cilju tokratne odpravice, ležal na plaži na Kalymnosu. Ni bilo zelo vroče a bilo je vseeno zelo prijetno na toplem pesku. Med dremanjem, ob šumenju vode, so mi misli odjadrale v Himalajo. Običajno je tako. Ko drgetamo v visokih gorah, se pogovor in sanje vedno vrtijo okoli toplih športnoplezalnih destinacij. Ko pa smo tam, nakladamo o mrzlih, visokih ciljih. A tokrat ni bila v igri prihodnost ampak že kar davna preteklost. Zavedel sem se, da je prav na ta dan minilo 10 let od vzpona na Gjačung Kang. Že ob spominu nanj me zazebe a ker se verjetno jubileja niso spomnili niti člani takratne odprave, kaj šele tistih nekaj deset, ki za odpravo sploh vedo, sem si dovolil kratek flešbek.

Gjačung Kang je s svojimi 7952 metri (pojavlja se tudi višina 7982 m) petnajsta najvišja gora na svetu, najvišji sedemtisočak. Leži v grebenu med Everestom in Čo Ojem, po katerem poteka meja med Nepalom in Tibetom. Prvi vzpon nanj so leta 1964 z nepalske strani opravili Japonci. Kasneje sta bili uspešni še dve ali tri odprave, vse z Nepala. 2000 metrov visoko severno steno sta od Slovencev prva porajtala Marija in Andrej Štremfelj leta 1995, ob priliki aklimatizacijskega plezanja na sedemtisočak Palung Ri, nasproti Čo Oja. Načrt plezanja stene, zgolj z Markom Prezljem, je dvakrat spodletel zaradi prevelikih stroškov. Na koncu je odprava dobila zeleno luč kot osrednja alpinistična odprava PZS leta 1999.

Leto poprej se mi še sanjalo ni o gori s hecnim imenom. Ko smo se konec maja ’98 vračali z uspešne kadrovske odprave na Daulagiri je večina sanjala o južnem in vzhodnem ostenju Kanča katerega je Tone Škaja tako živo in navdušeno opisoval. Večina ekipe bi že jeseni istega leta z veseljem odšla tja a odprava je bila predvidena šele za leto 2000. In tako je vmes prišel Gjačung Kang. Dvomesečna odprava v zasedbi Andrej Štremfelj (vodja), Marko Prezelj, Marko Čar, Matic Jošt, Janko Meglič, Blaž Navršnik, Peter Mežnar, dr. Žare Guzej in jaz. Poleg zdravnika torej še dva himalajska Carja in šest, ne ravno zelencev ampak že malo “rumenečih” alpinistov. Večina ta mladih smo imeli že izkušnje z višine 8000 vendar nihče z alpskim slogom na takšni višini. V bazi smo bili malo več kot mesec dni. V prvih dveh tednih smo se dobro aklimatizirali in preplezali lepe prevenstvene smeri na okoliške, do 7309 metrov visoke gore. Po kapitalnem poslabšanju vremena v drugi polovici oktobra so prav vse odprave v Tibetu spokale, razen nas. Andrej je rekel, da bomo čakali in smo čakali, da se je sneg obletel. Konec oktobra smo, kljub velikim snežnim zastavam na grebenih, ki jih je povzročal leden severni veter, imenovan Tibetanec, zakopali v steno. Prva štiričlanska naveza se je po skoraj usodni zastrupitvi s plinom morala vrniti v bazo na nekajdnevno zdravljenje in druga naveza je postala prva. Dan nenačrtovanega čakanja na prvem bivaku na 6800 m, je požrl veliko energije in zelo omejenega plina. Janko in Blaž, ki sta imela premajhen šotor in sta se po slabi noči odločila za sestop, midva (oz. bolj Peter) pa za nadaljevanje. 31. oktobra ob šestih popoldan sva prišla na vrh. Dan za nama so na vrh, potem, ko so si opomogli po nesreči, prišli še Andrej Štremfelj, Marko Prezelj, Matic Jošt in Marko Čar in še isti dan sestopili. Za naju je bil to že peti dan in bila sva pošteno zdelana. Bilo je neznansko mraz, zaradi raztegnjenega bivanja na gori (predvideli smo 3-4 dni) sva varčevala s plinom in zato premalo pila. Osnovna himalajska napaka! Na sestopu, pri plezanju čez navpično robno zev je Peter padel in nezavesten obležal pod plaznim stožcem. Na srečo so ostali to opazili in ga pravočasno oskrbeli. Sam sem neskončno utrujen a cel, prišel dol nekaj ur kasneje. Oba sva pomrznila, Peter je potreboval še kar nekaj časa, da je spravil v red močno pretreseno glavo. Prfoksi na faksu so rekli, da uspešno in mu čez leto dni podelili diplomo. Prijatelji pravimo drugače…:-). Skratka epopeja naju je s Petrom Mežnarjem dodobra prerukala, njega tudi dobesedno. Oba sva spremenila glavne smernice najinega alpinizma. Peter se je lotil bolj družinskega alpinizma, jaz bolj skale.

Smer je dobila leta 2002 ponovitev, kar je za takšne smeri dokaj nenavadno. Verjetno najboljši japonski moderni himalajec, s prav tako odlično soprogo, Yasushi in Taeko Yamanoi sta šla s stopnjevanjem drame še korak dlje. Zgodba je bila opisana v Alpinistu.

Isto jesen je bil v Himalaji, na Daulagiriju, tudi Tomaž Humar. Kakšen kontrast! Nam se je še edini telefon, ki smo ga imeli s seboj pokvaril že po nekaj tednih in nihče od domačih ni imel pojma kaj se z nami dogaja. Da smo živi in, da smo priplezali na vrh, so izvedeli, ko smo se pripeljali do prvega telefona v Nyalamu. Sicer pa je zanimiv še tehničen rezime odprave. Ekipa je vse skupaj preplezala; dve novi smeri in prvi vzpon na Zero peak (6700 m), dve novi smeri in prvi vzpon na Siguang Ri Shar (6998 m), tri nove smeri na Siguang Ri (7309 m) in prvo smer preko severne stene Gjačung Kanga (7952 m).

In ker je ravno prilika, še fotka stene o kateri sem že pisal, skrita vzhodna stena Gjačung Kanga. Tule je, enkratna nepreplezana linija, po sredini visoke stene, na visoko goro. Odlična Američana Bruce Miller in Mike Bearzi sta pred nekaj leti prišla pod goro s ciljem preplezati steno in z natančnim inštrumentom razjasniti ali je gora morda “prezrti” osemtisočak. Žal se je Bearzi po “ogrevalnem” vzponu na Ngozumbo Kang II (7712 m) na sestopu ponesrečil.

Za Gjačungom je na moji poti sledilo še veliko vzponov, pomembnejši so bili tehnično veliko težji, kak tudi višji, a kombinacija vsega, skupaj s surovimi razmerami ter napakicami, ki sva jih s Petrom nevedoč storila, so mi dali izkušnjo kjer sem se, vsaj na samotnem nočnem sestopu, najbolj približal robu med biti in ne biti. Predvsem telesno; glava je na srečo funkcionirala in me tik pred kolapsom varno pripeljala v zavetje malega šotora pod steno.