Žalostno poletje

Vreme letošnje poletje je bilo slabo. Vsi tako pravijo. Za čas običajne poletne selitve v Chamonix od srede julija do srede septembra pa ni bilo več tako hudo. Le nekaj dni dežja, ostalo nekaj vmes, dovolj za v hribe, če se nisi namenil v kaj težjega. Tudi ravno takrat, ko sem se namenil na Mont Blanc (6x), se je vreme nekako uredilo. Pisanje mi ni šlo od rok in glave. Stalna akcija, bodisi delavna, družinska ali plezalna ni dala za pisanje potrebnega miru. In sedaj, ko gledam nazaj ne vem o čem drugem bi pisal kot o Pjetru, Petru Mežnarju. Vse ostalo zbledi ob izgubi še enega dragega prijatelja. Dovolj časa sem imel tudi med vodenjem, neskončno, umirjeno hojo proti alpskim vrhovom. Tako sem se lahko spominjal neštetih lepih dni, vzponov, težkih trenutkov v gorah, ki sva jih preživela skupaj.

1995 v snežni luknji na Khan Tengriju

Srečala sva se v prvi polovici 90ih, v času prvih uradnih perspektivnih alpinistov kamor sva oba sodila. On je takrat tresel mrežo z Maticem Joštom, jaz z Rokom Černetom, ki se je kmalu posvetil drugim rečem. Tako se je na kadrovski odpravi v Tien šan leta 95 začelo najino pravo prijateljstvo. Skupaj sva bila kasneje v navezi na visokih vrhovih, ki jih ob mojem strahu pred ponovnimi ozeblinami že načetih prstov na nogah, verjetno ne bi dosegel, če ne bi bilo zraven Petra. Bil je neverjetno močan alpinist, predvsem mentalno. Kako zelo miren je bil tudi v najtežjih situacijah v visokih gorah!

Peter v steni Gjačung Kanga (7952 m)

Peter na vrhuu Gjačung Kanga, zadaj Everest in Lotse

“Obrneva lahko tudi malo kasneje”, je vedno rekel in sva šla, pač do vrha. Tako je bilo v steni Troglava (5510 m) v Tien Šanu leta 95, na Daulagiriju ’98, Siguang Riju (7309 m) in Gjačung Kangu leta ’99. Na slednjo odpravo je prišel po prebolelem meningitisu zaradi katerega je trening trpel. A tam je potrdil staro resnico, da v Himalaji 80 % odtehta glava. Delal je kot namazan stroj, brez popuščanja in oklevanja. Na koncu se mu je sicer zgodila nesreča in omrzline, ki so ga ustavile v njegovem himalaizmu (podrobnosti v gornji povezavi). Poročil se je in diplomiral a himalajska žila je ostala nemirna. Tako sva odšla 2001 v Karakorum skupaj s Silvom in Urbanom in namenom preplezati na takrat še neosvojeni Ogre East (7150 m). Odprava, na kateri smo se sicer res fino imeli, je bila pravi gembling z nevarnimi razmerami. Slabe možnosti za aklimatizacijo, razbit ledeni slap je branil dostop do ledeniškega platoja pod steno in čudno toplo vreme. Da bi se ognili nevarnostim od zgoraj in spodaj smo izbirali nore čase odhodov iz baze. Ko smo se uspešno aklimatizirali je bil čas za poizkus v alpskem slogu. Začeli sredi noči, nato cel dan čakali pod previsi preko katerih so padali plazovi. Zvečer nadaljevali, zjutraj spet počivali. In smo tako zrli v krfijolasto ledno steno nad nami, ki se je kar tresla od mokrih plazov zaradi vročine in sam od sebe je pogovor nanesel na vprašanje o povratku. Glasovali smo; 3:1. Tokrat sem bil v večini in Petrov običajni argument o kasnejšem obračanju ni zdržal! Hotel je nadaljevati, a ne noro, ponoči, ko bi se stena umirila in čakanje podnevi…Ni bilo vprašanja, če se je bilo treba še toliko matrati, naj je trajalo kolikor dolgo je treba, ob tveganju v zdravi meri. Himalajci kot je bil Peter v najboljših letih so se rojevali redko, danes pa še redkeje ! Je pa bil ob tem daleč od himalajskega štamfača. Bil je izboren skalni in ledni plezalec. Kdor ne verjame naj gre ponoviti smeri, ki jih je Peter prvi prosto ponovil: Katarzo v severni steni Planje, Zajedo v Široki peči ali morda Vizijo v južni steni Planje. Še nobena od njih nima ponovitve Petrovega prostega plezanja, kljub poiskusom. Pravi Petrovi spomeniki!

V južni steni Planje 1997

Bil je tudi umetnik s cepini in izrednim občutkom za led vseh naklonov in oblik. Serije prvenstvenih vzponov z Markom Čarom leta 1996, ko sta med kopico novih smeri tudi v enem dnevu opravila s prvenstvenim navpičnim Desnim Čljovcem in še prvo ponovitvijo in dodanim direktnim izstopom v slapu Psiho direkt pod Bavhom, so komaj verjetne še danes. Po Ogreju 2001 se je Peter oddaljil od “glasnega” vrhunskega alpinizma a ostal prisoten. Prevzel je Podkomisijo za vrhunski alpinizem pri PZS a tudi sicer še vedno plezal. Precej manj, a vsako leto se je kljub nadaljnem študiju in intenzivnim družinskim življenjem z ženo Ireno in tremi otroci vedno vrnil v strme stene. Nekajkrat je šel plezat in že je bil notri z vzponi, kot so Gogna v Marmoladi (2003), Diretissima (VII+, 550 m,2006) v Šitah, Heckmaier v Eigerju.

V severni steni Eigerja

Slednjo sva plezala leta 2007. Peter je imel že povsem “out of date” opremo in si je za vzpon izposodil čevlje, mislim, da od Marka. Dal sem mu še Gore tex jakno in nahrbtnik, da ni šel z 80 litrskim odpravarskim nahrbtnikom. A še vedno je na vsak način hotel, da kljub slabim oktobrskim razmeram zarineva brez bivak opreme saj bova preko v enem dnevu. Odtlej je vedno, ko je nanesla beseda na Eiger, končal s “saj bi jo, če ne bi ti težil s spalkami”. Kadarkoli sem šel v zadnjih letih plezat led z njim se nisem mogel načuditi kako dobro je lahko plezal, prav iz nule.

V Alpah, jeseni 2011

Bil je pronicljiv človek. Moj najboljši kritik. Redko je pohvalil brez pripomb, vsaj drobnih. Ko sem bil mlajši sem mislil, da je to zaradi fovšarije, ker še vedno veliko plezam in hodim na odprave a sem kmalu dojel neobremenjeno modrost podajano z očmi najbolj pravovernega in romantičnega vrhunskega alpinista s katerim je bilo lepo v steni, športnem plezanju ali družinskem izletu.

Ob vsaki priliki je domov prinesel novo knjigo, Pakistan 2001

Nekaj časa je tudi pisal, Alpinistične novice za splet in Planinski vestnik. Vedno prijetno in z drobnimi poznavalskimi detajli ožarjeno pisanje, ki je ob pomanjkanju dlak včasih naletelo na renčanje z lastno podobo obremenjenih ljudi, ki se niso zavedali s kakim poznavalcem in akterjem slovenskega alpinizma imajo opravka.

Miha in Peter v južni steni Planje leta 2005

In potem sem med pripravljanjem predavanja o Petru za Zbor alpinistov naletel na tole, sicer Tinčino sliko, ob kateri sem se moral kar vsesti. Dva draga, nasmejana prijatelja. Obeh ni več! V časih in letih, ko postajam starejši godrnjač in izbirčen glede pravih prijateljev! Ko se prjateljstva vse bolj štejejo po številu vščekov na Fejsbuku in ne po številu skupnih prekrokanih noči, zaupanih skrivnostih, pobegov iz težkih sten in sončnih vrhov…! Žalostno!