Poletjeeee!

Prvi večji kos plezanja letos sem dobil v francoskem Gorges du Tarn. Skupaj s preverjeno druščino katero je obogatil »stric iz Švice«; Jernej Bevk, smo se dva tedna v začetku junija napenjali v čudovitih, prav nenavadno dolgih športnih smereh. Prav po tem je področje znano, enoraztežajne smeri so dolge tudi do 80 metrov. No znano je še po nečem, ponekod so razdalje med svedrovci nenavadno velike. Sem bil neki dan (zvečer, ob pivu kakopak…) zelo glasen češ saj smo alpinisti in se ne bojijmo malo zraka pod nogami. In sem jih zadnji dan zato dobil po jeziku v smeri Faites la mure pas la guerre (7b). S položnim delom smeri in zadnjim svedrovcem že daleč pod nogami sem ob očitni veliki razdalji do naslednjega varovanja pričakoval nekoliko lažje plezanje. A ni bilo tako, ključ smeri se je nahajal prav med tema svedrovcema. Ne vem, če sem že kdaj do sedaj tanko zavpil »Drž’!« ne da bi bil do konca navit in to takoj zatem, ko sem vpel svedrovec. Tokrat sem, navit predvsem v glavo! Kljub temu pripetljaju se je Tarn uvrstil med osebna Top 3 plezališča. Malo ljudi, lepe, dolge smeri in predvsem čudovit ambient. Manjše ali večje skalne pregrade kamor seže oko! Ker sem smučanje potegnil daleč v drugo polovico maja sem junij in pol julija z veseljem »žrtvoval« plezanju in družini. Edino vodniško delo je bil osemdnevni izobraževalni sklop vodenja v gorah z ledeniki pri šolanja novih gorskih vodnikov. Z osmimi kandidati za gorske vodnike smo se dobro podili po visokih gorah. Najprej smo v dveh dneh prerešetali severno steno (Berglrinne, Mayerl rampo, Pallavicinija in Aschenbrennerja) in grebene Velikega Kleka (3798 m). Konec junija smo se za šest plezalnih dni odpravili v pogorje Mont Blanca. Trem slovenskim inštruktorjem (še Lori in Andrej) se nam je pridružil Neil Brodie, profesor na ENSA-i v Chamonixu, francoski šoli za gorske vodnike, brez dvoma najbolj sloviti šoli za gorske vodnike na svetu. Mimogrede, kot »fohidiotu« mi je bilo zelo smešno, ko je Gugl za ENSA mnogo prej kot Ecole Nationale de Ski et d’Alpinisme vrgel ven ENSA -Eastern Nebraska Soccer Association. Kljub trenutnemu mundialu pozabljam, da je nogomet v svetu bolj popularen kot smučanje in alpinizem. Omenjeni teden smo v mešanem vremenu uspeli preplezati lepo število klasičnih alpskih grebenov v pogorju Mont Blanca; Velikanov zob, Kufnerjev greben v Mt. Maudit, greben Entreves, greben Midi- Plan, Moine v Aig. Verte, smeri v Gr. Rocheaux, Južni raz Les Droites in prečenje Les Courtes. Inštruktorji treme pred Neilom nismo imeli, smo se pa bali (slovenska skromnost…), da bo naš izobraževalni sistem morda izpadel kot pomankljiv ali premalo zahteven. Brez potrebe! Sedaj lahko pri polni zavesti govorimo, da je naš izobraževalni sistem in program najmanj enakovreden francoskemu in, da ga tudi specifika naših gora, poleti in pozimi dela celo zahtevnejšega. Torej, če bi kak slovenski alpinist rad z manj napora prišel do naziva gorski vodnik z mednarodno licenco (IFMGA/UIAGM) naj gre raje v Chamonix, le francosko bo treba znati . Zadnji teden je minil ob morju, v Istri. Ula je bila v nebesih, na srečo je bilo okoli tudi dovolj poletnih plezališč, da sva s Tinco »preživela«. Na morje sem z izjemo Paklenice, Hvara in Kalymnosa nehal zahajati že v srednji šoli. Sedaj smo Uli na ljubo spet zašli na konvencionalne plaže. Malo pazimo, da morje uvrstimo takoj po kakem kontinuiranem hribovskem sklopu in potem tudi ležanje na plaži paše. Sem pa opazil, da je kult telesa na običajnih plažah v zadnjih desetletjih v veliki meri umrl, vsaj na tej plaži blizu Pule. Ena od desetih mladenk (tudi fantje niso zaostali) na plaži je bila vitka in kazala, da požene svoje srce v višje obrate tudi s kakim športnim rekvizitom, vse ostalo je barok. Morda je bilo to toliko bolj opazno, ker se gibljem vseskozi med podobno mislečimi v dokaj nasprotnem taboru masovnemu ležanju na plažah. Prekomerne teže med gorskimi vodniki, alpinisti, plezalci, turnimi smučarji in kolesarji ni opaziti. A dejstvo je, da ima amerikanizacija prehranjevalnih navad tudi logično posledico, ameriški videz. V ZDA je debelih, ne samo “močnih”, veliko ljudi; 31% moških in 34 % žensk (dobršen del njih razen po številu okončin, ni več niti malo podoben Da Vincijevemu Vitruvijskem človeku). Da ne bo pomote, ne maram napihnjenih lepotcev katerih največje zadovoljstvo je ogledalo (in ki so prav tako daleč od Da Vincijevega moža…) a neko vsaj bazično skrb za lastno zdravje izraženo v stanju našega telesa (in s tem duha) pač odobravam. No res pa je, da sicer o tem ne razmišljam dosti (in nisem separatist), le tisti teden, ko ležim na plaži se občasno kratkočasim z opazovanjem ljudi okoli sebe.

Kakorkoli, lepo poletje želim, v hribih ali pač na plaži!