Alpinist in gorski vodnik

Tam, kjer je še vedno mraz

»Ste že bili kdaj nesrečno zaljubljeni? Ste že kdaj opazovali kak slap? Ni velike razlike. Stojiš in nemo zreš v slap, čutiš kako diha, ga miže poslušaš, morda zakričiš, mahaš z rokami, lahko se tudi utopiš v tolmunu pod njim, vse zaman, neumna voda samo teče, teče, teče in izginja za vedno! Neizpovedljiva lepota.« Tako nekako je pred desetletji slapove opisal Igor Mezgec v svojem plezalnem vodniku.»Kako veseli smo, da taki trenutki obstajajo, slapovi in njihova lepota vklenjena v led! Še bolj so erotični kot poleti. Ko bi to le vedela Freud in Gradnik….!«


Okrevanje po  šivanju meniskusa gre počasneje kot sem mislil. Pri dvajsetih se to uredi endvatri, sedaj traja v neskončnost.  Ugotovil sem, da še najlažje od vseh alpinističnih vragolij plezam po zaledenelih slapovih. Hoje ni veliko, smeri niso predolge in noga deluje pretežno v eni ravnini, brez obračanja kolen. Tako sem turno smuko, ki jo sicer naravnost obožujem, zamaknil za nekaj mesecev in se oprijel cepinov.  Tudi kaj slabšega bi se mi lahko zgodilo kot 30 zaledenelih slapov v prvem mesecu in pol novega leta. Mešalo se mi je od sreče po več kot polletni plezalni abstinenci. Po prvem in drugem slapu, ki so služili za ogrevanje in opazovanje obnašanja kolena pri tem, laično gledano, vratolomnem početju, mi je steklo, kot vsako leto in začel sem neznansko uživati v objemu ledu in mraza. A kaj, ko ta ni trajal dolgo. V začetku februarja je prišla odjuga, ki je razmere v zaledenelih slapovih močno poslabšala.

Otroci socializma smo bili v svojih življenjih obdarjeni z mnogimi dobrimi stvarmi. Morda glavna je bila počasna a konstantna rast vsega okoli nas, upanje v očitno svetlejšo prihodnost, globlji medčloveški odnosi… A ena od stvari, ki jo lahko opazimo samo alpinisti, je ta, da se bomo nekateri lahko ukvarjali s plezanjem zaledenelih slapov  bolj ali manj preko celotne evolucije in umrtja tega športa.  To je žalostno a težko spregledano dejstvo. Plezanje zaledenelih slapov bo verjetno šlo v zgodovino kot šport z najkrajšo življenjsko dobo.  Prvi zaledeneli slapovi so bili preplezani v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja, pri nas leta 1979. Od tam je šlo hitro kljub za današnji čas smešni opremi.  In sedaj, slabih 50 let po začetku, je stagnacija očitna tudi ne preveč globoko razmišljajočemu plezalcu. Eden od zelo zgovornih primerov je pogled v plezalni vodnik Alpine Ice, ki je izšel leta 2009 in opisuje najpomembnejše zaledenele slapove v državah alpkega loka. V njem je predstavljena, kot se spodobi, tudi cela kopica zaledenelih slapov v Sloveniji. Med njimi tudi mogočne mrcine, ki imajo malo podobnih širom Alp. A žal se večina, sploh tistih na primorski strani Julijskih Alp, ni nikoli več  po izdaji vodnika spravilo v formo, ki bi omogočala alpinistični vzpon. Celo slapovi v osojnih alpskih dolinah, z lego pod 1500 metri nad morjem, imajo težave. Poguba tega športa je žal nedvoumna in ta niti slučajno ne bo praznoval 100. obletnice, vsaj v osrednji Evropi ne. Treba bo severneje. Tam je še vedno hladno.

Pogled na Hemsedal in smučišče nad njim

Tudi sam sem prva dva tedna februarja prebegnil na Norveško. Malo zaradi visokih temperatur v Alpah, ki so delale vsakršno načrtovanje plezanja v zaledenelih slapovih stresno, predvsem pa, ker na Norveškem, enem od paradižev tovrstne dejavnosti, slapov še nisem plezal. Hemsedal, majhen smučarski kraj, kakih 150 kilometrov severozahodno od Osla je nekakšna zibelka norveškega lednega plezanja.

Prvi teden je služil za ogrevanje in spoznavanje. Potem je prišel Aljoša a začelo se je slabo. V risankah bi po pristanku v Oslu, nad njegovo glavo narisali dim. In tudi v resnici je bilo skoraj tako. » Saj sem vedel, prtljage ni….« je potrdil svoje zle slutnje pred odhodom, ob slabem slovesu letališča v Frankfurtu, kjer je prestopal. Dan čakanja že takoj na začetku, je ob zgolj šestih plezalnih dnevih sila neprijeten. Da ga prebrodiva s čim manj stresa, sva si zamislila vožnjo okoli Hemsedala in ogledu ciljnih zaledenelih slapov.  Na koncu sva se odpeljala pogledat še kje se nahaja parkirišče za najin glavni cilj, famozni Hydnefossen. Minuli teden sem se lepo navadil na štirikolesni pogon Suzuki Vitare in že zelo samozavestno krmaril po vedno  zasneženih cestah. Tako je bilo tudi tu. Z glavne ceste na stransko, z zvoženim snegom prekrito cesto. Na naslednjem križišču na ožjo, sveže zasneženo cesto, s sledovi morda dveh avtomobilov. Brez pomisleka sem nadaljeval. A proti vrhu manjšega klanca sem začutil, da se gume vrtijo v prazno in tudi cesta je bila vidno razrita od predhodnikov. Po tem, ko sem se ustavil nisem mogel več speljati. Stopil sem iz avta, da pogledam kakšna je situacija in se zvrnil po tleh. Izkazalo se je, da je cesta gladka kot hokejsko igrišče, le da je bilo prekrito še z 10 cm prhkega snega. Previdno nazaj v avto in počasi vzvratno nazaj. A avtomobil po klancu ni ubogal volana temveč je počasi zdrsel s ceste v cel sneg in od tam nikamor več. Aljoša je stopil ven, da bi avto porinil a na povsem ledenem klancu ni bilo za to niti najmanjše možnosti, vsaj brez derez ne. Ali gre lahko še kaj narobe danes, sva se spraševala. »Na srečo se nama to dogaja na Norveškem, kjer so takih situacij več kot navajeni… » sva ohranjala mirno kri. Pogovor z norveškim AMZSjem je to potrdil in s taksijem sva se odpeljala nazaj v hotel. Tam naju je čakala izgubljena prtljaga in čez nekaj ur sva imela pri sebi tudi avto. Stvari se obračajo na bolje!

Grotenutbekken (V, 250 m) se nahaja prav nad Hemsedalom.

Vedno sem rad preučeval zgodovino alpinizma in pred vsako odpravo sem dobro preštudiral predhodno aktivnost v področju. Ob nabiranju tega znanja sem se zabaval ob sledenju nekaterih alpinistov, običajno pripadnikov alpinistične avantgarde, globalno ali lokalno, nekateri pravi vizionarji. Tako sem pred odpravo na stolpe Trango pred 20 leti, naletel na izjemno nadarjenega norveškega plezalca. Hans Christian Durseth je skupaj s Finnom Daehli uspel  leta 1984 prvi preplezati največjo skalno steno na svetu, vzhodno steno Great Trango tower-ja. Pogled na to 2000 metrov visoko steno pove vse o veličini in mentalni širini protagonistov. Žal je ob spuščanju z vrha prišlo do nesreče in oba sta umrla. Dursethovo ime se je ponovno pojavilo letos, v Hemsedalu. Leta 1975 je, še ne polnoleten, opravil prvi vzpon po najdaljšem slapu nad mestom. Slap Grotenutbekken (5, 250 m) krasi mestno panoramo in je skoraj obveza za lednega plezanja željne prišleke. Z Aljošo sva ga ujela v zadnjih vzdihljajih. Zaradi povsem južne lege je sezona plezanja mogočnega slapu kratka.

Ko se človek pripelje iz Osla in  kmalu za mestom Gol zavije v stransko dolino proti Hemsedalu, se mu visoko v pobočju, pokaže mogočna, slabih 200 metrov visoka in prav toliko široka, navpična ledena zavesa. Sloviti Hydnefossen, eden najbolj znanih zaledenelih slapov na svetu. Prvi vzpon je uspel navezi Marius Morstad in Choe Brooks v dveh dneh leta 1979. Poleg stašljivega izgleda velikanske ledene zavese, ki se zliva preko skalne stene visoko nad dolino, prav ta podatek straši alpiniste, kljub temu, da sedaj vsi preplezajo slap v enem dnevu.

Plezanje v zmrzovalniku!? Ne, tam je 15 stopinj topleje… 🙂

V drugi polovici najinega bivanja se je temperatura močno spustila in termometer sredi Hemsedala je zjutraj kazal tudi -32 stopinj celzija. »It’s too cold for ice climbing« me je z nasmehom, v avli hotela pozdravil Nils, dober znanec, gorski vodnik iz Osla in odšel smučat na prisojno stran doline. Sama smuči nisva imela, poleg tega pa sva prišla sem z namenom plezanja ledu. Zadnji dan sva tako vstala zgodaj in svit dočakal že visoko nad dolino. Mraz je rezal v prste kljub debelim rokavicam in kemičnim grelcem. »Greva probat, obrneva še vedno lahko«, je moja mantra v takih primerih. Na prvo stojišče sva prišla s popolnoma odrevenelimi prsti. Jedru telesa se z mnogimi sloji dobrih oblačil  da ohranjati temperaturo, problem so prsti. Z rokami človek v navpičnem ledu podzavestno stiska orodja močneje in s tem zmanjšuje dotok krvi. V nogah za enako situacijo poskrbi stanje na konicah derez.  Kričanje (beri: preklinjanje), mahanje z rokami in brcanje v zrak je bilo prisotno na vsakem varovališču.  Led v hudem mrazu postane zelo krhek. Ob zamahu cepina velikokrat poči cel obroč ledu okoli. Potrebno ga je očisti in kljub povsem novim konicam derez in cepinov, je bilo potrebno pet ali več zamahov v kot pesek suh led, da je cepin zadovoljivo prijel.  V ledu je težavnost plezanja, bolj kot pri skalnem plezanju, odvisna od razmer in ocena postane irelevantna. »Ne slikaj, tole bi namreč rad čimprej pozabil« je bil kljub težavni situaciji ob takem mrazu, hudomušen Aljoša.  Z vrha slapu sva se ob vrvi spustila nazaj in na krpljah oddrsala  v dolino.

Po tolikšni količini plezanja, sem se v strmem ledu počutil domače. A sezone je bilo konec in potrebno je bilo stopiti na smuči. Počutil sem se kot petletnik, ki je pred skoraj 50 leti prvič stopil na smuči pod šentviškim hribom. Po nekaj dneh sem le uvidel, da koleno ne bo kar razpadlo in s smučanjem nadaljeval. Turna smuka je lahko, kot je baje nekoč dejal pokojni gorski vodnik Janez Kunstelj, samo odlična ali fenomenalna. Druge ni…!


    • Andrej on 21. marca 2024 at 11:17

    Bravo Jaka!
    Welcome back to your world of joy !
    Krasen zapis, čestitke obema! Se že veselim branja tvoje knjige! ( kadarkoli že bo)

Dodaj odgovor

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.