Na berglah

Dolgo nisem nič napisal. Težko je pisati, če človek ni najboljše volje. Dobri pisci (so) lahko (nekateri celo bolje) pisali tudi nesrečni, sam in upam si trditi tudi večina pa ne spravim kaj dosti od sebe. Eden od dokazov za to trditev je tudi vsemogočni Facebook. Tam s(m)o vsi srečni. Vsi plezamo najlepše smeri, smučamo najboljši sneg v najboljši družbi, jemo super kosila, ob najlepših sončnih zahodih, na najlepših plažah, naši otroci se vseskozi smejijo, njihovi kakci dišijo, pisati so se naučili že v plenicah… Nihče ni nesrečen! Efekt kot pri mladem fantu, ki prvič gleda porno film z mišičnjakom z velikim orodjem in potem pogleda svojega junaka in mu ni nič jasno. Pač življenje ni tako kot izgleda na Fb in vsi fantje nimajo takih kot John Holmes.

SV greben “male velike” gore – Petit Verte (3512 m) nad Argentier-om.

Poletje je sprva teklo kot namazano. Po letu prisilnega pavze sem lahko plezal in sem veliko plezal, predvsem v gorah. Ker se ob vračanju iz pretreniranosti ali kakorkoli to že imenujem, nisem smel preveč napihovati s treningi, sem raje plezal daljše, malo lažje smeri oziroma, če sem zašel v kako težjo se nisem sekiral, če sem se oprijel kakega klina ali kompleta. Tako sem lahko užival v neki drugi dimenziji kot vsa desetletja pred tem. Takrat je bil to užitek ob občutku moči, športni uspešnosti sedaj pa je to nekaj drugega. Je že Nejc Zalotnik zapisal, da »še pojejo ptice v gozdu«, ko se je nekega dne sproščen z otroci sprehajal proti Češki koči. Lahko sem se lotil smeri, ki se jih prej nisem, ker so bile prelahke in so predstavljale premajhno zmago, carpe diem ne bi bil popoln. Tako sva z Grego med družinskimi počitnicami v Dolomitih plezala v že dolgo opaženi a iz omenjenih razlogov zapostavljeni južni steni Punta Fiames nad Cortino. V smeri Paolo Rodella se nahaja raztežaj, ki je po Gregovem mnenju močno podcenjen (vsaj eno celo stopnjo), saj je moral kljub odlični formi nekajkrat poizkusiti predno je uspel. Sam o raztežaju nimam mnenja saj sem z njim opravil tehnično. V dobri skali, lepem plezanju in čudoviti izpostavljenosti se mi je sicer mešalo od sreče. Prav tako sem bil sproščen v čudovito izpostavljenem Razu Cortinskih veveric v Cinah. Tega pridem sigurno plezat še kdaj, ko se vrnem v normalno formo.

Don Kihot v južni steni Marmolade daje uživaški plezalni dan v legendarni dolomitski steni.

Nisem imel veliko vodniškega »štancanja« oz. tekočega traku ampak kar dosti tehničnega, inženirskega dela, med katerimi sta bili višek smer Don Kihot v južni steni Marmolade (VI+, 800 m) in Levitti (VII, 500 m) v južni steni Tofane. Slednja je presenetila z zelo zasoljenimi ocenami sicer čudovitih najtežjih raztežajev.

Začetek razprodaj? Ne, vrsta pred vstopom v greben Hornli na najbolj “busy” dan poletja.

Tudi na Matterhornu sem bil dvakrat. Prav z veseljem, saj le tega štejem med »prave« vodniške ture. Za Mont Blanc ne rabiš biti ravno na višku svoje vodniške kariere, da bo vzpon uspel. Celo vodenje npr. severne stene Velike Cine, torej 500 metrov visoke skalne smeri z oceno VII je za doraslega vodnika lažje kot greben Hornli katerega tehnične težave segajo le do zgornje tretje stopnje. Na Matterhornu je vodniška tehnika, utečenost in plezalna »okretnost« nujna in življenjsko pomembna. Tu mora biti fokus prižgan na maksimum in kratka vodniška vrv zategnjena vsaj deset ur kolikor v povprečju trajata vzpon in sestop na lepotico nad Zermattom. Matterhorn je pojem za vsakega resnejšega gornika in zato je je zadoščenje ob uresničenih klientovih sanjah tudi za nas nadvse prijetno.

V neugodnih razmerah na Hornliju. Preko noči je padlo 5 cm svežega snega. Na srečo ga je za čas sestopa močno poletno sonce že pojedlo.

A potem je prišel nesrečni sestop iz Monte Visa. 3875 metrov visokega osamelca na jugu Alp. Tja smo pobegnili iz slabega vremena, ki je onemogočil greben Miteleggi na Eigerju. Že res dolgo sem si želel tja. Vzhodni greben ima sloves čudovite ture, primerljive z grebenom Hornli na Matterhornu. In res je bilo tako, 1000 metrov visoka smer s težavami do IV+ je bila navdušujoča. A rep slabega vremena je nameraval oplaziti tudi Monviso. Ob pretnji neviht na tako visoki gori, ki je 500 metrov višja od vsega daleč okoli (pred 2000 leti so menili, da je zaradi te dominance, gora najvišja v Evropi), sem nervozno bezljal na sestopu z vrha po normalni smeri. In v strmem skoku mi je nekaj zdrsnilo, odlomilo, kaj pa vem. Padel sem. Neverjetna je akcija možganov v »survival mod-u«. Ko me je obrnilo z obrazom ven iz stene se mi je pogled ustavil točno na roglju nekaj metrov pod menoj za katerega se bom moral potem, ko naredim salto, zagrabiti in s tem ustaviti nadaljevanje. In tako je bilo. A takoj je bilo jasno, da je s kolenom sranje…

Visoko v vzhodnem grebenu Mont Visa.

»Ali veš kje si?« so me vprašali po poletu v bolnišnico. »Ne«. »V Saluzzo!« . »Prvič slišim«.

Strgal sem stransko in natrgal spodnjo križno vez. To je pomenilo zgodnje pakiranje iz Chamonixa. Ob čudovitem vremenu bi se mi na berglah tam drugače strgalo. Chamonix ni prostor za polomljene ali bolne. Tam ni milosti za njih. Vsi ga terajo na polno, plezanje, padala, alpinizem, smučanje, kolo, base, vse! Morda prileti kak mejl ali sporočilo a znance in prijatelje se tam srečuje v akciji, na terenu.

Spokali smo tako domov, domačim zdravnikom in cenejši fizioterapiji naproti. Kot sem že vedel od prej je naša zdravstvena oskrba, če se držiš normalnih poti, torej brez poznanstev ali samoplačništva, z redkimi izjemami, slaba. Sploh za nekoga, ki bi se rad spravil k sebi kar se da hitro. Položnica za obnovitev nadstandardnega zavarovanja se je pozimi med mojimi dolgimi smučarskimi odsotnostmi nekje izgubila, v glavi pa podatka, da moram po dveh letih obnoviti zavarovanje tudi nisem imel. Kletvica ali dve ob neprijetnem spoznanju in šel sem na samoplačniško pot. Ta seveda teče kot namazana dokler je dovolj v denarnici. Vsi so fleksibilni, čakanja skoraj ni, če pa že, v dišeči čakalnici z udobnimi fotelji in prijetno glasbo, zdravniki se rokujejo s teboj, vzamejo si čas in tudi malo poklepetajo s teboj, fizioterapevti so dosledni in ‘apdejtani’ z najnovejšimi doktrinami, vse šiba kot v idealnem svetu. Dokler ne sešteješ koliko si tekom zdravljenja odštel ob dejstvu, da si reden plačnik v ZZZS.

Kakorkoli, izgleda, da se bom izvlekel brez bezanja v notranjost kolena, zaenkrat. Res je bil ves fokus usmerjen v konzervativno ozdravitev. Ker je miganje esencialnega pomena za moj obstoj sem seveda takoj, ko so dali zeleno luč za aktivno fizioterapijo navalil in do zadnje črke oddelal zapovedano, tako doma na vseh polžogah in podobnih igračah kot kasneje v fitnesu. Najtežje od vsega je bilo brzdati svojo (še vedno) tekmovalno nrav in v vsej želji po treningu in hitri rehabilitaciji namesto 4 serij s 40 kilami narediti 8 s 60. In ne zakopati z biciklom takoj na Veliki Zvoh namesto lepo počasi okoli Šmarne gore. A ker so mi prav vsi govorili, da je potrebna previdna zmernost in postopnost se me je to res prijelo in sem se tepel po prstih. Sem pa s kolesom obredel še nekaj hribov na katerih nisem bil že dolgo. In ko sem prodiral proti vrhu Kuma, Mrzlice, Nanosa in podobnih so me velikokrat motili avtomobili ljudi, ki so si zaželeli kosilo z razgledom ne da bi napravili korak do tja. Vsi prej omenjeni planinski cilji so lepi vrhovi in planinski cilji, nanje pa vodijo odprte ceste. Skregano z vsako logiko. Ne pravim, da naj zasadijo travo namesto teh cest, le zaprejo naj jih za javni promet. Ali imajo gostilničarji, ki imajo koče na teh vrhovih res tako velik vpliv, da kontrirajo temu? In sem se zraven spomnil doline Tamar, ki kaže povsem recipročno prakso. Tamar je za razliko od prej omenjenih planinskih ciljev, izhodišče. Izhodišče za turne smuke, planinske izlete, alpinistične ture, do tja vodi cesta a je zaprta za ves promet, brez milosti. Cena vožnje je nkje okoli 200 € kolikor te bodo oglobili. Veliko ljudi si premisli in izbere cilj v kakem drugem področju prav zaradi nebodigatreba, enournega tapkanja makadama za dobro jutro. Dolina Vrat, ki je z velikim parkiriščem nedaleč od konca doline in pobiranjem parkirnine odlično uredila ta problem, bi lahko bila zgled dobre prakse. Manjka se le še organiziran prevoz po dolini.

Da se vrnemn k “moji” stvari. S poškodbo sem seveda obrnil družinsko logistiko na glavo. Tinca se je morala vrniti v Chamonix, jaz pa sem ostal doma in z bergljami vozil Ulo v šolo in Mijo v vrtec. Prvi trenutek mi moja “nova” vloga ni dišala. Gledal sem v vsakodnevno modro nebo in si mislil kako bi bilo fino v gorah, kaj vse zamujam, a hitro sem se navadil “normalnega” življenja in začel uživati v brezstresnem vsakdanu, brez megle in slabega vremena, brez serakov nad glavo. Dojel sem, da sem veliko zamujal tudi prej. Mali hitro rasteta, gore bodo pa tam vedno. Na izlete s hčerkama sicer nisem mogel hoditi zato smo zabijali popoldneve večino doma. Če to služi za kontrast običajnega ritma, deluje prav blagodejno. Mija je kot zelenka v vrtcu pokasirala vsak možni virus. Kakega sem bil deležen tudi sam. A tudi to ni bil problem saj sem si tokrat, za razliko od zime, pomladi in poletja, ko biti bolan ni bila opcija zaradi našponanega urnika, to lahko privoščil.

Fino torej a zdaj me pa prsti že presneto srbijo….!

Srečno!