Alpinist & Mountain Guide

Smuči v kot

Nehal sem smučati, 18. maja, po 80ih vodniških dneh na smučeh.  Dva dni po prihodu domov se je telo sprostilo in dovolilo, da me nevemkateri virus položi v posteljo za debel teden. Klasičen menedžerski sindrom, le da sem sam daleč od menedžerja.  Družina ob tem ni skakala v zrak od   veselja saj so bili že vsi v nizkem štartu za odhod v Paklenico. Bomo nadoknadili, obljubim!

Ledenik Berglas v Stubaiskih Alpah je ponudil krasno smučanje

Ledenik Berglas v Stubaiskih Alpah

Sicer pa, več  kot smučam, lepše mi je in varneje se počutim. Prej vidim nevarnost, prej in lahkotneje sprejemam odločitve, prej vem kje je sneg boljši. Edino kar zmoti pri vsem skupaj je regeneracija. Proti koncu sezone sem čutil utrujenost kateri ni več pomagal niti popoldanski spanec na kočah. Se bom moral bolj posvetiti kvaliteti in kvantiteti vnosa »bencina« v svoje telo. Ali pa pogledati na osebno izkaznico, pravijo nekateri…

V prostranstvu Bernskih Alpa s prvakom,  Finsterarhornom (4272 m) v ozadju

V prostranstvu Bernskih Alp ob vzponu na Gross Wannenhorn (3905 m) s prvakom, Finsterarhornom (4272 m) v ozadju

Od mojega zadnjega pisanja sem bil marsikje, edino v Silvreti sem preživel dva tedna, povsod drugje sem bil po enkrat. Vse torej z največjim veseljem, brez rutinskega ponavljanja. Nekaj tudi novih potovanj, v glavnem pa že poznane  destinacije. Bernskih Alp, Gran Paradiso Haute Route in avstrijskih turnih področij se ne bom nikoli naveličal. Marca sem tri zaporedne tedne smučal v Avstriji; Silvretta, Stubai, Avstrijska Haute Route. Rad sem tam zaradi krajše vožnje in  s tem občutka bližine doma, idealnih smučarskih gora in zaradi lepih in udobnih koč. V pravem trenutku me je našla prošnja za pisanje kolumne na temo udobja v kočah. Če bi kdo bral, je tule povezava do poobjave.

Silvretta v sveži obleki

Silvretta v sveži obleki

V kočah v tujini sem kot  vodnik vedno deležen  korektnega odnosa, ponavadi  več kot to. Na voljo so udobne vodniške sobe, aperitivi pred večerjo, drobne ugodnosti. Ponavadi so vodniške sobe opremljene lepše kot ostale, kar je v nasprotju s primarnim vzrokom nastankov teh sob. Pred sto in več leti je v gore zahajala večinoma gospoda in ta si ni želela preživljati noči v istem prostoru kot človek nižjega razreda, delavec, v tem primeru gorski vodnik. Ti so se morali umakniti v izbo namenjeno njim. Na srečo je evolucija teh izb šla v pravo smer in sedaj imamo vodniki udobne sobane v katerih je nekaj nepisanih pravil: tišina in uvidevnost do spečih 24h na dan, vseskozi odprto okno in vstajanje 5 minut pred zajtrkom. Kdor je že preživel noč v večji skupniski spalnici bo vedel, da so omenjeni parametri najpomembenjši za dober in dolg spanec v kočah. Kar hočem povedati pa je, kontrast tega z bivanjem v hotelih kjer spim v dolinah. Tam nemalokrat doživljam tisto prvinsko vodniško sceno. Tudi, če je hotel prazen me bodo dali v sobo, ki jo je »manj škoda«, je na koncu hodnika, brez razgleda ali ima že zlomljeno pipo. Saj me to nič ne moti, važno, da je udobna in čista postelja a zdi se mi hecno saj sem voljan plačati in verjetno tudi plačam enako kot tisti, ki so se pripeljali z BMWjem, so morda bolj bledi in okrogli in s tem bolj gosposkega videza.

Obstaja zelo verjeten sum, da gre to razvrščanje tudi na nacionalni osnovi. Nekateri receptorji me kot Slovenca hitro popredalčkajo (verjetno tudi zaradi neizgovorljivega priimka),  nekam na vzhod in zraven prilepijo etiketo potencialnega lomilca pip, stolov, ugaševalcu čikov ob rob mize ipd, skratka primitivca. Pred dvemi leti sem po Dolomitih smučal z druščino Avstralcev, premožnih bankirjev srednjih let iz Sydneya. Poklical sem na kočo, ki ima bolj funkcijo hotela na koncu doline in rezerviral prostor za sedem ljudi in mimogrede odgovoril na njeno vprašanje od kod sem. Ob prihodu je prišlo do omenjene scene. Ogromna, štirinadstropna koča je bila prazna, bili smo edini gostje. V sobah »niso imeli« prostora in smo bili nameščeni na skupna ležišča čisto na koncu hodnika v četrtem nadstropju. Fantje, ki bi verjetno (vsak posebej)  lahko to kočo kupili brez problema, so se samo smejali moji razlagi njim nejasnega dejanja. Na srečo je bilo tudi direktorici nerodno, ko nam je zjutraj dala nazaj potne liste ob spoznanju, da je samo en »balkanski«.

Kdo ne bi bil dobre volje? Prvi  po sneženju in edini ta dan preko južne vesine Ebni Flue (3962 m)

Kdo ne bi bil dobre volje? Prvi po sneženju in edini ta dan preko južne vesine Ebni Flue (3962 m)

Chamonix

Ja, govorim, da ga ne maram, ker je tam gneča in vse presmučano in morje turistov poleti in pozimi. Vse to je res, zato bi se ga z veseljem ognil v tistih dveh “top” mesecih. Pozimi mi to  uspeva, poleti pa se ne trudim saj se imamo tam z družino vseeno fino. Ker pa je smučanje tam najboljše na svetu, vseeno hočem tja tudi na sneg. Ponavadi to storim za nekaj tednov v  maju, ko preneha delati večina žičnic. Mesto se spremeni v mesto duhov. A razmere v gorah običajno postanejo najboljše, sploh za kak strmejši spust v višjih gorah. Po prvomajskem plezanju v okolici Lecca sem s slovensko druščino teden dni smučal tudi okoli Mont Blanca.

Prečenje Domes de Miage, zadaj Mont Blanc s svojo

Prečenje Domes de Miage, zadaj Mont Blanc s svojim “skritim” zahodnim ostenjem.

Imeli smo srečo in vreme je bilo bolj ali manj vse dni lepo, kak cm novega preko noči je delal stvari samo boljše. Spusti z Midija in Helbronnerja, vmes pa nad ledenik Tre la Tete, na skrito stran Mont Blanca. Aig du Berangere (3440 m) je na svojem 1000 metrov visokem idealnem pobočju ponudila odlične razmere, naš glavni cilj, prečenje vrhov Domes de Miage (3670 m) in  spust po ledeniku Armancette pa je dal v zgornjem delu nekaj zoprne skorje. Omenjeni ledenik predstavlja sicer enega najboljših spustov  na  področju, z višinsko razliko preko 2200 m in konstantno strmim smučanjem (večina med 30 in 40°).

Vrh Domes de Miage (3670 m)

Vrh Domes de Miage (3670 m)

Potem sva se teden dni s Klemnom »matrala« v slabem vremenu poiskati dovolj smučarske zabave za skupino tujcev, ki so hoteli sicer Mont Blanc. Vreme je bilo slabo bolj ali manj cel čas. Sem komaj čakal, da mine in se odpeljem domov. A vreme se je kanilo izboljšati ravno tisti vikend. In tako sem “moral” še na Mont Blanc. Hvala bogu, rečem sedaj. Z Maticem in Irenee-jem smo dobili, najdaljši letošnji  smučarski dan, najbolj nas je zeblo  in najbolje smo smučali! Vesel sem bil, ker smo uspeli dobiti prostor na koči Grand Mulet že prvi dan po daljšem poslabšanju vremena. Pretekli teden je padlo veliko snega a v začetku je bil zelo moker  tudi visoko gori. To je obetalo dobro vezavo s podlago. In res, razmere so bile sanjske.  Na smučeh smo uspeli priti po grebenu Atrette Royal do višine 3700 metrov predno smo za nekaj raztežajev privezali smuči na nahrbtnike ter se opremili z lednim orodjem.

Skromno a prijazno zavetišče nad Bossonskim ledenikom.

Skromno a prijazno zavetišče nad Bossonskim ledenikom.

Po smeri pod seraki (t.i. »samomorilska smer«) ni šel noben vodnik kar je pomenilo, da so tudi vse nevodniške naveze krenile po »neznani« gazi na Arette Royal. Nekaj navez med njimi ni bilo dovolj izkušenih za to in so povzročile zastoje. Ker prehitevanje na ostri snežni rezi ni lahko smo se dobro zamudili in bili na vrhu šele po devetih urah in pol v hudem mrazu in vetru. A smučanje z vrha, direktno preko severnih vesin (Face Nord) je bilo krasno. Dan je bil tako hladen, da se je sneg ojužil šele ob prečenju bossonskega ledenika 2200 metrov nižje in se zvezno spremenil v odličen firn. 2300 metrov vzpona in 2950 metrov idealnega spusta z najvišjega vrha v Alpah je bil rezime tistega dne.  Mont Blanc ostaja moja No1 smučarska gora!

Sem pa bil pri spustu prav šokiran nad stanjem Petit Platoja kjer poteka, prej omenjena lažja a precej bolj nevarna smučarska smer na Mont Blanc.  Sredi 90ih se je tam zgodila huda nesreča z devetimi mrtvimi. Takrat so smeri odvzeli pridevnik normalna smer v poletnem času. A spomladi se je še loteva veliko ljudi saj je druga možnost, strma Arette Royal precej  zahtevnejša in daljša. Tudi sam sem šel že nakajkrat gor pod seraki, a če se le da, grem po grebenu. Kar sem videl letos pri spustu preko Petit Platoja je bila grozljivka, celoten plato je bil pokrit z ogromno  količino svežega  ledenega drobirja. Še navzdol grede je trajalo nekaj minut, da smo se spustili preko ogromnih nanešenih kupov. Navzgor se človek za dobrih dvajset minut popolnoma prepusti milosti Mont Blanca ali še koga višjega. Če se namreč takrat kaj podre, tudi muha ne ostane živa. Letos bi ta prehod v vzponu toplo odsvetoval….

Matičeva fotografija smučanja z vrha Mont Blanca.

Matičeva fotografija smučanja z vrha Mont Blanca.

Mont Blanc – dežela igrač

Sem potem kmalu odkril lep filmček gorskih vodnikov iz Courmayeurja, ki jih že nakaj časa spremljam po spletu, ker s tako strastjo in vnemo raziskujejo, predvsem na smučeh, pogorje Mont Blanca, ki je tudi meni tako ljubo. V tem času so počasi prišli do nivoja enih najboljših alpinističnih smučarjev in deskarjev v Evropi oziroma s tem tudi na  svetu. Vsi najboljši alpinistični smučarji na svetu namreč  tako ali tako živijo (vsaj del leta) pod Mont Blancom. Smučarski nivo tu je vesolje nad vsemi drugimi destinacijami. Ko smo smučali z Mont Blanca, smo prešteli šest smučin prihajajočih ta dan iz legendarne smeri Mallory v severni steni Aig du Midija. Smer ob kakršni bi v drugih centrih peli ovacije, je tu nekaj povsem običajnega in se dogaja na vsakodnevni ravni.  Ti fantje so letos  v prvih dneh maja presmučali smer Major v južni steni Mont Blanc. Legendarno ledno smer, ki jo je dosedaj presmučal le  Silvano de Benedetti konec sedemdesetih.

Odkar vem za njih, smučajo brez čelad, tudi v najtežjih smereh.  Verjetno ne samo zato, ker so plezalne čeladice na smučarjih bolj smešne kot jajčne lupine na piščancu Kalimeru,  ampak zato, ker vedo, da ne bodo padli. Če pa bodo, jim tudi čelada ne bo pomagala. Če se vam ne da gledati celega  filma, si poglejte vsaj dobri dve minuti smučarskih kadrov od 6 minute dalje.  Meni gredo kljub vsem letošnjem  smučanju, še vedno kocine pokonci vsakič, ko jih pogledam. Tipi res smučajo in to po strmem, nobenega jumpa ali trisikstija, kot lahko vidite v vsakem smučarskem filmčku ampak zgolj tekoče, hitro smučanje po dolgih, odprtih strminah spoštljivih naklonin (ena od smeri je npr. ozebnik Couturier v Aig Verte ).

Eno od njihovih  pomembnih sporočil je tudi: »Najprej smo alpinisti in šele nato dobri smučarji«. Ne vem, če se mladi frirajderji, ki sedaj prihajajo v alpinistične smeri s širokimi plohi  zavedajo dejstva, da je pri alpinističnem smučanju najpomebneje biti dober alpinist, šele potem dober smučar. Tovrstno smučanje zahteva namreč  v svoji vrhunski obliki najboljši  risk management med vsemi alpinističnimi »disciplinami«. Za strmine na punkljih okoli Vogla je pač precej vseeno, na Aig Verte ali Taculu pa sigurno ne.

Srečno!

Leave a Reply

Your email address will not be published.