Kuča putujuča

Takšne zime mi gredo na živce! Do te mere, da sem se pripravljen voziti daleč, da vseeno okusim tisto, kar bi morala prinesti prava zima. V začetku decembra smo se tako spravili v okolico Insbrucka, ki je obetal dobro smuko. Res je padlo kakih 20 cm in dan na stubaiskem ledeniku je dobro napolnih mero moje želje po off pistu. Zato je bil sprehod na Pfaffenjoch (3212 m) naslednji dan prava milina kljub precej manjši dozi višinskih metrov dobrega pršiča. V decembru Tinca običajno poskrbi za kulturo in Hrestač nas je (ponovno) navdušil. Za drugi (ga bom kar imenoval kulturni) kulturni dogodek pa je poskrbel prijatelj Grega Lačen, ki je zbobnal svoje soplezalce tja za devet gora, v Črno na Koroškem. Da bo imel neko predavanje, Retrospektivo. “Spet eno od predavanj v stilu to je bilo tam, to pa tam…”, sem zlobno razmišljal med dolgo vožnjo. Po uvodnem delu in nekaj zafrkljivih smsjih, ki sva si jih med tem poslala z Grego, pa je začel. Nisem mogel verjeti kako je ob vsem delu, ki ga ima, spravil (s pomočjo prijatelja Hercoga ) skupaj nekaj takega. Čudovita enourna predstava s sicer posnetim a neobičajno umirjenim Gregovim glasom, dobro glasbo in lepimi slikami. No, izmed toliko težkih vzponov in odprav res ni težko nabrati nekaj lepih slik. Se spomnim kako je legendarni Janez Jeglič na alpinistični prireditvi sredi devetdesetih vprašal: “Kaj pa sta to za ena otroka, ki sta ravnokar preplezala A5 v El Capitanu?”. Takrat so plezali A5 v El Capitanu samo “zvezdniki”, za njiju pa ni še nihče slišal. Taisti mladinec je poleg “horor show” smeri Wings of Change v El Capitanu s še vedno potrejeno oceno A5, preplezal še celo plejado odličnih reči. Nove smeri v treh najzahtevnejših andskih gorah (Huantsan (s špice Paramouth), Cayesh in Tauliraju, 8000 m+, Alpe pozimi. Za okrasitev seznama pa še 8a+ v skali in vrh Everesta. Nema šta nema! Ob tem, da ima čez glavo dela in mu podjetji še vedno prosperirata in zaposlujeta skoraj 60 ljudi. Multipraktik! Lepo predavanje katerega si ferajni le poizkusite dobiti v svoje prostore!

Šta če šoferima kuča kad je kuča putujuča!

In potem snega še vedno ni bilo zato smo se odločili protestno ignorirati željo po mrazu in snegu ter se zasukali proti toplejšemu podnebju in plezanju v skali. Lačnova družina veliko časa preživi naokoli s svojim avtodomom in, ker tudi mi radi kdaj spimo v kombiju smo se pustili prepričati in najeli avtodom za potovanje po Liguriji in Zeleni Provansi. Na koncu so se pridružili še Hrastelji, prav tako kemperski novinci. V zadnjem trenutku smo lahko dobili samo velikanske “ladje” na kolesih. Bo pa bolj udobno, smo si mislili. Potem pa…. je bilo nenavadno hitro treba na bencinsko črpalko in potem je zmanjkalo plina za gretje, pa vode (za sicer fenomenalen vroč tuš), pa potem je bila posoda za odpadno vodo polna in je piskala sredi noči, pa je bil poln “skret” in je tudi piskal…in jovo na novo, jovo na novo!

Tinca se tudi v osmem mesecu ne da…

S kemprejem res ni dolgčas! Lepo zapolnjen čas z vsemi temi vragolijami, ki jih izkušeni kemperist Grega na srečo vse obvlada v nulo in bi v tistih dveh tednih lahko odprl še “Karavaning consulting”. Ob silni volji do plezanja so nam bili tovrstni problemi odveč. Tu je prišla naslednja težava, skrajna neprimernost cestic okoli Finale Ligure za tovrstne “kamione” (oz. obratno). S Hrastom sva nekajkrat prav naježena opletala po ozkih ovinkih. “Pa saj z manjšim pa ne moreš it na tako pot” je potem nenadoma, kao resno, prijavil in smo se vsaj režali! Sicer je področje okoli Finale Ligure pravi plezalni raj. Dolgo časa sem se področja ogibal zaradi tistih slik, ki so v osemdesetih krasile plezalne revije. Navpične sive plošče s komaj vidnimi oprimki. Paradno old school področje. A sedaj v taiste sektorje ne moreš zaiti niti pomotoma, toliko je novejših, boljših plezališč.

Otroci vidno nezadovoljni nad Hrasteljevim performansom po dolgi plezalni pavzi!

Konec dober, vse dobro! Tako smo se tudi mi znašli na koncu v Provansi in čudovitem Chateauvert-u. Simpatičen, samo za nas odprt kamp, deset minut kolesarjenja skozi čudovito, staro francosko vasico do mega plezališča. Dobra družba in lepo vreme, da smo prav okoli Novega leta plezali poletno napravljeni. Vse piskanje, polni WCji, opletanje po ozkih cestah, požrešna mašina in še kaj, je pozabljeno! Vseeno pa gremo naslednjič raje z našim “malim” kombijem…!

Srečno Novo leto!