Alpinist & Mountain Guide

Naporna pomlad

Dolgo me ni bilo na tej strani. Glavni razlog za to je smučanje? Ne, velika doza smučanja je običajna zimska in pomladna reč, ki jo počnem z največjim veseljem in sem zato  “ulaufan”, me ne more kaj dosti zamajati iz tira. Ne, zgodila se je bolj razburljiva reč, ki nas je  zaposlila precej bolj. Prišla je Mija. Malo kričalo potrebuje precej več pozornosti kot se jo spomnim izpred petih let, ko je bila Ula mala. Stresne stvari človek res hitro pozabi, ostanejo lepe. Prav je tako in tudi to obdobje bo minilo.

Ena slika svojih otrok na leto je tudi klenemu moškemu dovoljena kajne?

Ena slika svojih otrok na leto je dovoljena tudi na moškem blogu.

Preveč še s kruhom ni dobro. Na varni strmini ni šlo nikamor, na pravi strmini je prenevarno...

Preveč še s kruhom ni dobro. Na varni strmini ne gre nikamor, na pravi strmini je prenevarno…

Njen prihod je bil sicer planiran za začetek marca in zato sem si februar zapolnil z gorami skoraj do zadnjega dne vedoč, da bom marca pomagal doma. A Mija nima navadne mame in ta še bolj ni bila navadna nosečnica ampak letos predvsem turno smučarska nosečnica. Mija je imela že pred rojstvom opravljenih lepo število turnih smukov. Kobla tisto nedeljo ji je presedla in odločila se je, da bo tudi sama začela raziskovati ta svet, sicer mesec prezgodaj. Za La Grave kamor bi moral naslednji dan je uletel Lori, kasneje pa nisem več mogel odpovedovati. Tako sem prepustil tri dekleta same sebi in najinim staršem in silom prilike pobegnil v Alpe.  Tedni Chamonixa, Andermatta in Stubaiskih gora so dali prav vse, nekaj gripe, slabega vremena, navigiranj v slabem vremenu a predvsem veliko dobrega smučanja. Po dolgem času sem spet doživel, toliko snega, da se razen v zelo strmem terenu nismo mogli kaj prida premikati. 80 cm preko noči je bilo res preveč za klasično turno opremo.

 

 

Švicarska prijaznost

Veliko plezam in smučam v Švici. Ko sem bil še študent sta mi švicarska red in disciplina presedala saj sta se  tepela z mladostnim balkanskim duhom. Kasneje, ko sem tam začel delati kot vodnik mi je vse to postalo všeč. Vlaki prihajajo točno, vse štima, vse obratuje, vsi delajo vse prav in vestno. Od nekdaj imam tudi s Švicarji dobre izkušnje in z nekaj njimi se res dobro razumem.  Tu in tam sem doživel kako manj prijetno izkušnjo a letošnja v Andermattu prednjači. V dokaj slabem vremenu smo prismučali z lepe gore  in že skoraj na ravnem v dolini  prišli na našo jutranjo gaz. Pred nami se je pojavila skupina, ki se je vračala s koče Rotondo in zaradi velikih količin snega tudi navzdol hodila s psi. Po tem, ko sem videl, da me zadnji v skupini ni registriral sem ga, ker smo bili brez psov hitrejši,  prehitel po celem snegu. Ostalim v celem snegu to ni uspelo. Ko sem opazil, da jih ni za menoj sem počakal in možakarja v nemščini prosil, če se lahko za hip umakne, da gremo mimo. Bleščeče oblečen frirajder  je deloval kot, da nas ni in z enakim tempom nadaljeval in se tudi na ponovne prošnje ni odzival. Imelo me je, da bi povzročil  incident a glede na to, da smo v Švici smo se vsi, razen nekaj verbalnega zgražanja,  zadržali. Ko je bilo možno sem skupino prehitel in njihovemu vodniku razložil kaj se je zgodilo. Medtem je možakar prihitel do naju, prekinil najin pogovor in dejal: “We don’t need you here, go home!!” Šokantna in zelo neobičajna  situacija za gorski svet….!

Prvi zavoji z vrha Blinenhorna (3374 m). Na obzorju vališki velikani z Monte Roso in Weishornom na čelu.

Prvi zavoji z vrha Blinenhorna (3374 m). Na obzorju vališki velikani z Monte Roso in Weishornom na čelu.

Kar nekaj časa sem rabil, da sem nehal razmišljati kako bi moral tam odreagirati. V stilu tistega štosa z zajčkom in volkom v trgovini z alkoholom, ko se volk in vsi njegovi prijatelji pred blagajno vrivajo pred zajčka on pa se ponižno umika. Šele doma, ko v samoti popije tisto gajbo piva se opogumi in pove volku kar mu gre…

Za povrnitev simpatij do Švicarjev sta zlahka poskrbela oskrbnika Pia in Roger (sicer tudi gorski vodnik in avtor smučarskega vodnika za Oberwallis) mahne koče na začetku Tour du Soleil. Potem, ko smo si povedali kaj je novega odkar se nismo videli, me je pred večerjo Pia poklicala za šank in mi izročila paket z mašnico. Notri je bil na roke spleten majhen pulover, nogavičke in kapica. Za Mijo, je rekla!

Sončna pot

Raziskovanje sončne poti

Tour du Soleil, kot jo je poimenoval “izumitelj”  le te,  švicarski gorski vodnik Martin Epp, je smučarsko potovanje ob meji med Švico in Italijo. Giblje se po trasi negdanje tihotapske poti. Sedaj predstavlja predvsem odlični turnosmučarski odklop, predvsem zato ker je turnih smučarjev tam še manj kot negdaj tihotapcev.  Običajno sem tam vsako leto dvakrat.  Da bi si pot popestril, poizkušam pogosto narediti kak raziskovalni ovinek. Vedno sem s poti pogledoval v strmo, kar mistično dolino pod seboj, dolina Formazza. Slišal sem, da je lepa, manj obljudena in smuka tja odlična dasiravno zaradi strmega terena  nevarna ob slabših razmerah. Tokrat je bil sneg dobro predelan in razmere lepo predvidljive. Zatro smo s Kolo Art ekipo zavili tja.  1700 višinskih metrov spusta v popolni samoti in idealnih razmerah, z Blinnenhorna  mimo jezera Morasco v Formazzo si bomo dobro zapomnili saj pomladna smučarija ne more biti boljša. Še pobočje se je s padanjem višine obračalo proti severu in ohranjalo enako kvaliteto snega do konca. Tudi naslednji, novi raziskovalni dan preko Punte Elgio nazaj v Švico je dal lep in strm spust v dolino Bedretto. Mislim, da se bo Formazza uvrstila med moje zvezde stalnice saj povsem ustreza trem glavnim pogojem; samota, lepota in dobro smučanje.

Smučanje s Sass delle Dieci v Dolomitih

Smučanje s Sass delle Dieci v Dolomitih

Pobegi

Vreme me je nekajkrat primoralo v hitro in  temeljito spremembo načrtov. Konec marca smo iz Silvrette kjer je pretilo celotedensko slabo vreme z močnim vetrom in sneženjem, pobegnili v Dolomite. Le slabih 300 km vzhodneje je bilo dovolj, da smo preživeli sončen teden. Drugič, takoj po prvomajskem tednu ni šlo tako zlahka, celotne Alpe je zajelo slabo vreme in skoraj bi, prvič dosedaj, moral odpovedati kako smučarsko potovanje. A na koncu sem lepo vreme našel na Balkanu. Odpovedal koče v Bernskih Alpah in odpeljali smo se 2000 km stran od prvotnega cilja, v Bolgarijo. Ker se je stvar zgodila na hitro in ker družinski (in rehabilitacijski) prvomajski izlet v Omiš ni dovoljeval študija poti sem se povezal z domačinom Lyubenom.  Spomnil sem se, da sem bral o velikih količinah snega, ki so je bili deležni pozimi v Bolgariji in res je bilo snega ob sorazmerno poznem času za take višine, v izobilju.

skiing from  Musala

Tako smo preživeli čudovit teden v novih, tisti čas povsem neobljudenih gorah. Smučali smo s šestih visokih vrhov vključno z najvišjim vrhom Balkana, 2925 metrov visoko Musalo. Pojedli smo neverjetne količine dobre hrane, predvsem mesa in se domov vrnili z velikim nasmehom (in trebuhom). Smuči so sedaj sicer postavljene v kot in okoli pasu mi že visi vrečka z magnezijo (ki sem jo komaj zapel). A problem pri tako dobrih izletih, ki se zgodijo kot zadnja smučarija v sezoni je, da  isti hip, ko odložim smuči že komaj čakam prvi sneg. 🙂

Lepo poletje!


 

1 comment

    • Ksenija on Thursday June 4th, 2015 at 09:16 PM

    Jaka,
    hvala za še eno, pa upam da ne zadnjo TS izkušnjo, tokrat na Sončni poti. Super je bilo.
    Pozdrav in objem tebi in tvojim princeskam. <3

Leave a Reply

Your email address will not be published.