(Slovenščina) Pomladni pršič – brez virusov

Pomladni pršič – brez virusov
Letošnjo zimo je bilo vreme precej lepo in pričakovati je bilo, da bo to potrebno spomladi plačati. In res april je bil tipično »aprilski«, nestanoviten z obilnimi padavinami. Slabo za načrtovanje tur a odlično za smučanje ob kratkotrajnih luknjah lepega vremena, pršiča je bilo tu v Alpah veliko in velikokrat.
Zadnje od mojih smučarskih popotovanj je bila Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Vedno lepa in zanimiva a tudi vedno prisotna gneča. Tudi tokrat si je v prvem tednu aprila smučarske avanture zaželelo veliko ljudi. Polno zasedene koče inpribližno sto ljudi kolikor je spalo na koči Trient, se je potem pomikalo in srečevalo na naslednjih kočah. Vremenska napoved je bila dokaj slaba a se je nismo ustrašili in imeli v prvih dneh kar srečo, vsaj z vremenom. Z opremo ne, Damjanu je na sedlu Tour, povsem nepričakovani, odletela peta na okovju Fritchi. Krajši panoramski polet direktno v šamoniško trgovino, šest evrov stroškov (!) popravila in naslednji dan smo že skupaj pili kavo v Verbieru in skupaj nadaljevali pot. Na kočo Vignettes smo v sneženju dostopili preko Arolle in zvečer negotovo pogledovali v nebo. Prav zadnji dan Haute Route namreč simbolizira to pot, je eden najveličastnejših dni v svetu turne smuke in resnična kulminacija petdnevnega potovanja. Zaradi zahtevnega ledenika Stockji pa zahteva solidno vreme in vidljivost. Vodniki smo bili odločeni, da bomo šli »na nož« in vsaj poizkusili priti do Zermatta. Na srečo se vremenarji včasih zmotijo tudi v našo prid in »nož« ni bil potreben. Dan je bil naravnost krasen in razgledi neskončni. Vedno znova so zadnji metri pred zadnjim sedlom Valpeline (3574 m), neprekosljivi. Iz belega obzorja nenadoma nenadoma skoči očiljen vrh Dent Blancha, čez nekaj korakov še ostrejši Dent d’Herens, takoj zatem Materhorn in kmalu z vrha zremo v venec 20+ štiritisočakov. Čudovito. Teden dni doma z družino je bil blagodejni balzam pred zadnji sklopom Alp.
S Toomažem, Vojkom in Georgom smo se zmenili, da osmučamo kaj strmejšega nad Chamonixom. A vremenska napoved je bila spet slaba. Novega snega je bilo preveč, da bi si kdorkoli drznil v ka strm žleb. Fantje so mirno preskočili klasično slovensko cincanje ob slabem vremenu, malo smo spremenili plan in se odpeljali v Andermatt. Vedeli smo, da bo naslednji dan lep in, da bomo dobili dobro smuko. In smo jo, vsi trije so 1A amučarji in kot sestradani psi smo dirjali po velikanskih nezvoženih poljanah, dolinah in žlebovih Gemsstocka. Na koncu dneva se je »števec« ustavil na 9500 višinskih metrih pršiča. Ko smo hoteli kupiti hladilno kremo za razbolele mišice smo ugotovili, da Andermatt ne premore niti ene lekarne. Nasledni dnevi so obetali slabo vreme a pogumni imajo srečo in dobili smo še en dan s 40 cm pršiča in kičasto, samotno,dvodnevno turo v skupino Rotondo. Vojko je med drugim zabeležil tale prizor, ki lepo prikaže kako je izgledal naš teden. https://picasaweb.google.com/114810656547450826710/Andermatt?authuser=0&authkey=Gv1sRgCJWe4-Kmz9TS0gE&feat=directlink#5735469556273856370
Iz Andermatta sem odšel v Cham, spet s slabo vremensko. A Colin in Richard ter kasneje Lee so bili tam ne glede na to. Snega je bilo enormno. Hitro se je sesedal a je vsaka noč poskrbela za 30 – 40 novega. Smuka na edinem odprtem smučišču, Grand Montetsu je bila bolj plavanje. A v enem dnevu je vse na Gr. Montetsu zvoženo zato smo se umaknili nad Argentierski ledenik in opravili s sedloma Tour Noir in Chardonnet.
Še isti dan po spustu s sedla Chardonnet sem se odpeljal v Provanso kjer sta me čakali moji punci. Kakšen šok, iz vetrovnega sedla Chardonnet v prelepo, blago grićčevanto Provanso, plezanju nasproti. Ja, plezanjeeeeee, končno!