Visoka pot (Haute route) med Chamonixom in Zermattom, turno smučarsko potovanje, ki povezuje dve največji smučarko alpinistični središči v Evropi, Chamonix in Zermatt je postalo pojem tovrstnih smučarskih popotovanj. Prvi razlog sta prav kraja, ki ju pot povezuje, drugi pa je, da se pot giblje po čudovitem visokogorskem svetu, ki je po vrhu vsega še izredno smučarsko privlačen.
Smuka z La Lunette (3554 m), popoldanskega izleta nad kočo Dix je bila fantastična!
V letošnjem aprilu sem turo opravil dvakrat zaporedoma. Prvič za Slovensko gorniško šolo, drugič pa z osmimi angleškimi gosti in švedskim aspirantom za vodnika. Obakrat je bilo vreme na začetku nekoliko slabše a zaradi tega je bila smuka v sledečih dneh čudovita. S Tino, Leo, Barbaro, Vojkom in Igorjem smo se nahodili, nasmučali in nasmejali do sitega. Prav vsi člani smučarske odpravice so bili odlično pripravljeni in na kočah smo bili vedno med prvimi. Ker smo imeli še rezervni dan, ki ga nismo rabili na poti, smo se zadnji dan, za smetano na torti, povzpeli še na Breithorn (4165 m) in s tem zaključili čudovito sedemdnevno smučarsko potovanje.
Zgodnji start iz koče Prafleuri na sedlo Roux
Takoj naslednji dan sem z angleško skupino opravil aklimatizacijo ter običajno tehnično in smučarsko ogrevanje v Valle Blanche. Naslednji dan pa v dokaj slabem vremenu s pohodom do koče Trient začel drugo potovanje do Zermata. Smejali se nismo toliko, zato pa po angleški navadi spili kako pivo preveč.
Na vrhu Pigne d'Arolla (3790 m), najvišji točki Visoke poti.
Med gosti je bil tudi ugleden letalski inženir z nekaj kilami viška. Vsak dan je končal precej na koncu z močmi in zato sem ga vsako popoldan prepričeval in moril, da mora spiti vsaj tri litre tekočine, da nadoknadi izgubljeno. Bal sem se, da ne bo zmogel dolgega zadnjega dne s 1200 višinskimi metri vzpona, 2400 metri smučanja ter več kot 30 km dolžine.
Eden od naj turnosmučarskih dni nasploh - zadnji dan Haute Route. Med spustom iz sedla Valpeline v Zermatt.
Naporni dan smo začeli ob 6. uri zjutraj, pogled na Petov obraz je bil zaskrbljujoč, poudarjeni podočnjaki so pričali, da bo dan bitka. 20 ur kasneje so se vloge zamenjale, svež kot roža je stal za šankom v Zermattu, s kozarcem Guinessa v rokah in na mojo, že malo utrujeno prošnjo po zgolj malem pivu odvrnil: »Nikoli v življenju še nisem kupil malega piva« ter dodal: »Danes boš pa ti spil najmanj tri litre…«
Fotogalerijo potovanja ekipe Slovenske gorniške šole si lahko ogledate tukaj.
Nasvidenje prihodnje leto!
Dodaj odgovor