Aconcagua (6962 m)

Če bi me kdo vprašal za drugo najljubšo (poleg Slovenije seveda) državo na tej naši krogli, bi kar hitro odgovoril, Argentina! Najboljša hrana na svetu, prijazni ljudje, lepa narava, visoke in strme gore so le glavni razlogi za takšno odločitev. Ponudila se mi je priložnost, da se veselemu decembru (žal tudi božiču) ognem z vodenjem na Aconcaguo. Vseeno sem cincal nekoliko dlje kot bi sicer saj sem tokrat pustil doma dve dekleti, poleg Tince še štiri mesece staro Ulo.

Aklimatizacijski vzpon na Cerro Bonete (5004 m), zadaj Aconcagua

Najbolj mučen je vedno začetek vodniških potovanj. Spanje v hotelu na Londonskem Gatwicku me vedno naredi otožnega. Srečanje z gosti, ki jih v večini vidim prvič je tudi bolj podobno razbijanju ledu. Na srečo je bila ekipa spet dobra in potovanje je steklo. Čakanje v Madridu smo si popestrili z obiskom centra mesta v katerega se je ob priliki postavljanja velike novoletne smreke zgrnila nepregledna in komaj prehodna množica. Tudi v Argentini je vse potekalo gladko.

Večer na prvem taboru

Aconcagua je s svojimi 6962 metri najvišja gora izven Himalaje in obenem najvišji treking vrh na svetu. Prvi vzpon je že leta 1897 opravil Švicar Mathias Zurbrigen. Dostopna je tudi ljudem brez alpinističnih izkušenj le z dobro kondicijo in prirojenim čipom za prenašanje višine. Dejstvo, da gre za tehnično lahko goro pa močno pomaga pri precej strašljivi statistiki smrtnih žrtev. Res umre na Aconcagui precej več ljudi kot bi se za male tehnične težave spodobilo. Rekordna številka je 38 mrtvih v enem letu, sredi devetdesetih. Največ nesreč se zgodi prav zaradi podcenjevanja in površne aklimatizacije.

Zadnji del vzpona, na vrhu t.i. Canalete. Glavni vrh skrajno levo.

Naša aklimatizacija je bila počasna in previdna. Po dveh tednih prebitih na in pod goro, so težave z višino pri večini izginile. 23. decembra sem se tako z osmimi gosti in argentinskimi vodniki, ki so mi pomagali, povzpel na vrh. Dan je bil mrzel, vetroven a nebo brez oblaka. Razgled je bil neskončen.

Razgled z vrha

Za vzpon na vrh smo imeli na razpolago tri dni. Ker smo uspeli v prvem smo imeli dva dodatna dneva v Mendozi. Nekateri so jih izkoristili za dober izlet s konji med mendoškimi vinogradi, ostali smo ostali samo pri preizkušanju odličnih vin in velikanskih zrezkov. Glede na količine je bolje, če se vsaj januarja prelevim v vegetarijanca. Čas v Buenos Airesu, najlepšem velemestu na svetu, je prav tako minil hitro. Dekleta so vstrajala pri Tango Showu, moški so se branili a nazadnje klecnili. Na koncu jim ni bilo žal. Odlični večerji je sledila debela ura plesa na temo evolucije Tanga, ki nikogar ni pustila ravnodušnega.

Sicer je pa zdaj čas inventur. Vse povsod se pregleduje in ocenjuje minulo leto. Če pogledam pri sebi, lahko rečem, da se je izteklo verjetno najbolj barvito leto mojega življenja. Veliko plezanja med katerim mi največ pomeni nova smer v severni steni Triglava, posvečena Mihu Valiču. Po dolgem času sem uspel spet preplezati športno smer z oceno 8b, kot vodnik sem se povzpel na Everest in Akonkaguo. Vse super, a prestižno prvo mesto za osebni dogodek leta je oddano prihodu male Ule, ki naju s Tinco zabava že cele štiri mesece. Čestitam, Ula!

Srečno 2010!