Letošnjo zimo je bilo vreme precej lepo in pričakovati je bilo, da bo to potrebno spomladi plačati. In res, april je bil tipično »aprilski«, nestanoviten z obilnimi padavinami. Slabo za načrtovanje tur a odlično za smučanje, pršiča je bilo v osrednjih Alpah veliko in velikokrat.

Zadnje od mojih večdnevnih smučarskih popotovanj je bila Haute Route med Chamonixom in Zermattom. Vedno lepa in zanimiva a tudi vedno prisotna gneča ni izostala. Tudi tokrat si je v prvem tednu aprila smučarske avanture zaželelo veliko ljudi. Polno zasedene koče in približno sto ljudi kolikor je spalo na koči Trient, se je potem pomikalo in srečevalo na naslednjih kočah. Vremenska napoved je bila dokaj slaba a se je nismo ustrašili in imeli v prvih dneh kar srečo, vsaj z vremenom. Z opremo ne, Damjanu je na zgornjem sedlu Tour, povsem nepričakovano, odletela peta na okovju Fritchi. Helikopterski polet direktno v šamoniško trgovino, šest evrov stroškov popravila (!) in naslednji dan smo že skupaj pili kavo v Verbieru in skupaj nadaljevali pot. Na kočo Vignettes smo v sneženju dostopili preko Arolle in zvečer negotovo pogledovali v nebo. Prav zadnji dan Haute Route namreč simbolizira to pot, je eden najveličastnejših dni v svetu turne smuke in resnična kulminacija petdnevnega potovanja. 30 km razdalje, 1200 metrov višinske razlike, sedem ledenikov in tri visoka sedla nas čakajo na poti. Zaradi zahtevnega ledenika Stockji pa zahteva solidno vreme in vidljivost. Večina vodnikov smo, zroč v negotovo vremensko napoved bili odločeni, da bomo šli »na nož« in vsaj poizkusili priti do Zermatta. Na srečo se vremenarji včasih zmotijo tudi v našo prid in »nož« ni bil potreben. Dan je bil naravnost krasen in razgledi neskončni. Kakor vedno  so bili zadnji metri pred zadnjim sedlom Valpeline (3574 m), neprekosljivi. Iz belega obzorja nenadoma skoči očiljen vrh Dent Blancha, čez nekaj korakov še ostrejši Dent d’Herens, takoj zatem Materhorn in kmalu z vrha zremo v venec 20+ štiritisočakov. Čudovito. Slike v galeriji.

Teden dni doma z družino je bil blagodejni balzam pred zadnjim sklopom Alp. S Tomažem, Vojkom in Georgom smo se zmenili, da odsmučamo kaj strmega nad Chamonixom. A vremenska napoved je bila spet slaba. Novega snega je bilo preveč, da bi si  drznil v kak dolg,  strm žleb. Možje širokega obzorja so mirno preskočili klasično slovensko cincanje ob slabem vremenu, malo smo spremenili plan in se pač odpeljali drugam, na moj predlog v Andermatt. Vedeli smo, da bo naslednji dan lep in, da bomo dobili dobro smuko. In smo jo, vsi trije so 1A amučarji in kot sestradani psi smo dirjali po velikanskih nezvoženih poljanah, dolinah in žlebovih Gemsstocka. Na koncu dneva se je »števec« ustavil na 9500 višinskih metrih presmučanega pršiča. Ko smo hoteli kupiti hladilno kremo za razbolele mišice smo ugotovili, da Andermatt ne premore niti ene lekarne. Nasledni dnevi so obetali slabo vreme a pogumni imajo srečo in po dnevu smučanja ob GPS-u smo  dobili  še en dan s 40 cm pršiča na Gemsstocku in dvodnevno kičasto, samotno  turo v skupino Rotondo.   Slike in Vojkov video  v moji galeriji.

Iz Andermatta sem odšel v Cham, spet s slabo vremensko napovedjo. A Colin in Richard ter kasneje Lee so bili tam ne glede na to. Snega je bilo enormno. Hitro se je sesedal a vsaka noč je poskrbela za 30 – 40 novega. Smuka na edinem odprtem smučišču, Grand Montets, je bila potapljanje v globok pršič. Chamonix je konec aprila prazen a Grand Montets, ki je verjetno najbolj obiskano off piste torišče v Evropi, po vsakem sneženju privabi na plano dovolj rajderjev, da se po koncu prvega dne najde  nezvožen pršič le še na zahtevnejšem delu ledenika Rognons. Ker mi ta rajderska evforija, skoraj nervoza ob iskanju nezvoženega niti malo ni všeč, smo se v naslednjih dneh umaknili nad Argentierski ledenik in  “v miru” a orkanskem vetru (napovedani sunki preko 120 km/h) opravili s sedloma Tour Noir (3535 m) in Chardonnet (3324 m), ki sta na srečo malo v zavetrju okoliških, istoimenskih gora. Prav zadnji dan, 28. aprila, ko sva bila z Lee-jem na Chardonnetu,  je veter dobesedno “raztural”. Zaradi vsega podrtega drevja je celo vlak na Montenvers prenehal voziti za dva tedna.

Še isti dan po spustu s sedla Chardonnet sem se odpeljal v Provanso kjer sta me čakali moji dragi. Kakšen kontrast, v nekaj urah iz vetrovnih visokih gora v čudovito, blago gričevanto Provanso, plezanju nasproti. Kako lačen sem tople skale!

Potem je nastopilo obdobje turnega smučanja, sedem dni sem preživel na koči Bella Vista v Otztalskih Alpah.  Vsa mesta za smuko v Otzijevem kraljestvu so bila zasedena že do konca januarja in hudo mi je bilo odklonjati vse, ki jih je to še zanimalo. Obljubim, da bo naslednje leto več terminov. Druščina dvanajstih je bila odlična, večina že starih znancev iz naših smučarij, nekaj novih. Smeha polna skleda. Prva dva dneva je bilo vreme dokaj slabo, megla in veter. Vseeno se nismo dali in smučali z dveh tritisočakov. Tretji dan je bil najslabši a smo vztrajali in smučali s Saykogel jocha (3270 m), tekom dneva je zapadlo 30 cm snega. Morala je bila kljub slabemu vremenu in GPS smučanju visoka a vseeno smo si želeli malo boljše vidljivosti. Trud je bil poplačan in želja uslišana. Prelep sončni vzhod v mrzlem, čistem jutru smo opazovali med utiranjem gazi  proti grebenu. Že ob pol osmih zjutraj smo ob smučanju 400 višinskih metrov na  Weisskuglov ledenik dobili dozo najboljšega,  30 – 40 cm globokega, nedotaknjenega  pršiča.  Še malo omotični odperfektne smuke smo nadaljevali do vrha Weisskugla (3722 m). V popolnem turnosmučarskem dnevu smo naredili 1700 metrov navzgor in dobili prav toliko metrov perverzne smuke. Močnejšega vetra ni bilo in razmere so ostale enake tudi v naslesdnjih dneh, ko smo z Darjom in Tončkom zlezli na Finail spitze (3516 m) in Weisskugel. Prav vsak zavoj je bil tisto najboljše kar smučar lahko dobi. Nekaj slik iz letošnjega  smučanja pri Otziju je v moji galeriji.

Od tam sem se odpravil v Andermatt, kjer sem se s šestimi angleškimi oz ameriškimi gosti odpravil na “visoko smučarsko pot” imenovano Tour de Soleil, sončna pot.  Nikoli, preden sem se poglobil v študij omenjene poti, nisem slišal za vrhove Ofenhorn (3235 m), Binnenhorn (3373 m), Wittenwasserenstock (3025 m) ali Rotalihorn (2911 m). (Ste vi?). Še več, tudi dobrih  informacij s strani angleških kolegov v Chamonixu nisem mogel dobiti. Tistih nekaj, ki jih je opravilo s potjo, so jo opravili v obratni smeri kot sem jo nameraval jaz v iskanju senčnih pobočij. Močno sem si oddahnil, ko sem videl, da je bila vsaj vremenska napoved dobra. In ponavadi se človek, ob mali dozi treme, res dobro pripravi. Zemljevide sem imel praktično v glavi in vse skupaj je izpadlo bolje kot sem pričakoval. Enotedenski turnosmučarski  odklop v samoti in odličnem smučanju. Začeli smo v od Boga pozabljeni dolini Binn,ter se v petih dneh preko prej omenjenih vrhov prismučali do cca 70 km oddaljene vasi Realp pred Andermattom, brez žičnic, brez prevozov. Preko dneva smo srečali le nekaj ljudi, v dveh kočah smo bili edini gostje, kljub čudovitem vremenu. Haute route na katero odhajam jutri bo verjetno prava norišnica v primerjavi s pravkar doživetim. Upam, da se bom naslednje leto na isti poti pogovarjal  po slovensko. Za okus nekaj slik s Tour de Soleil 2012.

Medtem pa se je v Chamonixu zgodil Zlati cepin, ki je spet pristal v slovenskih, tokrat Nejčevih in Lukovih rokah. Kako sem tega vesel! Upam, da bo to pripomoglo k popularnosti »visokega« alpinizma v Sloveniji. Le ta je že nekaj let v krizi. Najboljši dokaz za to je bila lanska odprava na eminentni Makalu, kjer je eno mesto ostalo nezapolnjeno. Precej bolj udobno se je spraviti v evropske gore in tam opraviti s težko smerjo. To nam je vsem jasno a številke (beri ocene) v alpinizmu niso (ne bi smele biti) vse, na to malce pozabljamo.  Ko sem bil še tečjnik in z odprtmi ustmi poslušal kaj so govorili starejši, je Miha ob glasnem debatiranju o smereh v visokih gorah, dejal: ” Ocena je najmanj važna, le ta je subjektivna, važna je slika hriba in vrisana linija. Pogledaš in vse ti je jasno”.  In to je bistvo Alpinizma, velika gora, iskanje najlažje linije v težki steni in plezanje nanjo v pravem slogu. Bolj kot mišice je pomembna glava. In na vse to so morda malo pozabili tudi v sicer spoštovani slovenski Komisiji za alpinizem pri izboru za naj alpiniste.   Luki in Nejcu je mednarodna žirija eminentnih alpinistov priznala, da sta opravila najboljši alpinistični vzpon na svetu v lanskem letu. Pri nas pa ta vzpon ni bil dovolj za naslov najboljših alpinistov?  Na drugi strani je Luka Krajnc  ob popolni predanosti in rigoroznem treningu opravil z osupljivim seznamom odličnih smeri. A na seznamu najboljših Alpinističnih vzponov v letu 2011 , je omenjeno le njegovo »kobacanje« (kot je to imenoval sam) v zimskem Triglavu. Kaj torej tu ne štima?

Veliko pa sem  smučal. Poleg starih angleških znancev  v tednu sredi februarja sva s Tinco smučala še s slovensko druščino na Ski Chamonix 2012. Večina lanskoletnih udeležencev je prišla tudi letos, pridružilo pa se je še nekaj novih, skupaj nas je bilo kar dvanajst. Imeli smo se super, vreme je bilo cel teden lepo in nismo se šparali. Lansko leto je bil glavna tema pršič, tokrat pa smo se obračali proti soncu saj je bila večina južnih pobočij dobro predelanih. Na koncu je bilo že prav nesramno vroče, v Chamonixu je temperatura zraka dosegla 15 stopinj.

Ogreli smo se nad Le Tourom, nadaljevali  na Mt Joly in Helbronnerju, dosegli vrhunec na Periades ter se v decrescendu, a še vedno zagnani  izpeli na sedlih Passon in Belvedere. Hoje navzgor je bilo od ene  do 5 ur na dan a smučanja izven, ob, nad in daleč stran od prog pa je v šestih dneh naneslo okoli 20000 višinskih metrov, kar je  sezonska doza povprečnega turnega smučarja.  Slike sem zbral v galeriji.

Smučanje je bilo tokrat še prav poseben užitek saj sva s Tinco na noge  nataknile nove, širše smuči, Volkl Mantra in razlika pred vsem ostalim dosedaj, je očitna.  Ljubezen na prvi zavoj. Zveni »kupljeno« a je zelo res!

Še kako konkretno besedo o razmerah nad Chamonixom. Pleza se v vseh popularnih stenah novodobnega salonskega alpinizma (Tacul, Pre de Bar, Caree ipd. Grandes Jorasses so precej suhi, (glej sliko), dokaj dobro pa izgledajo stene nad Argentierskim ledenikom. Le Ginat in Jackson izgledata odlično, predvsem v zgornjem, strmem delu, tudi Les Curtes in Aig Verte so verjetno lepo plezljivi.  Nekajkrat je bil preplezan tudi Drujev originalni ozebnik a v doklaj suhih in trdih razmerah.

A časa za nadaljni oz. ponovni osebni ledni razcvet ni bilo veliko saj sva s Tinco takoj iz Chamonixa odšla v La Grave. Sem se pa spet spomnil na lepo plezanje v dolini Cogne, ko sem gledal Light and Fast vzpon po Cold Couloir-ju. Najprej sem si mislil, da plezalca delata parodijo iz podobnih filmov, ki so opisovali plezanje v himalajskih stenah npr. Steve House za Nanga Parbat. A potem sem dojel, da je stvar zelo resna. Internet je alpinizmu   naredil res levjo uslugo.

Majhna, 900 let stara vasica bi bila samo ena izmed očarljivih a s športnega vidika nezanimivih vasic, stisnjenih v ozko sotesko med Grenoblom in Brianconom, če se ne bi v La Gravu nahajala spodnja postaja starinske gondole katere sistem pripelje celih 2150 metrov višje na  3568 metrov visoko »kepo« Dome de la Lauze. Od tam v dolino ne vodi niti ena urejena proga in področje predstavlja pravi raj za avanturistične smučarje. Šest dni sem smučal z dvema angleškima »riderjemaa«. Ker sem vedel, da vsak od njiju preživi 100+ dni letno na snegu, v glavnem nad Chamonixom, sem se hotel presneto dobro pripraviti na delo. S Tinco, Mojco in Crnijem smo tako pred tem, v  štirih dneh presmučali večino, bolj ali manj klasičnih spustov. Ker noge letos še niso bile navajene na podaljšana stopala so ob nemilosti stegna pošteno pekla.

Scena v La Gravu je res unikatna. Z dna vršne ledeniške planote se povsem do dna doline spuščajo 1500 metrov visoki žlebovi, večina prekinjenih s kakšnim skokom, kjer so potrebni spusti ob vrvi ali vsaj varovano drsenje. Resda večinoma z vodniki a judje se smučajo po njih  v dokaj velikem številu glede na to, da bi najslavnejši žlebovi (L’Orsiere, La Voute, Chirouze ipd) verjetno drugje dobili dokaj zveneče alpinistično smučarske ocene. Tam jim v vodniški literaturi dodajajo le »very serious«.

Vasica ne ponuja bleščečih trgovin ali razvpitih nočnih lokalov. Tam se večinoma zbirajo resni smučarji, ki so smučali do zadnje gondole,  bodo šli spat po pivu ali dveh in bili zjutraj na prvi gondoli. Sploh, če je prejšnjo noč snežilo.

Ines Papert, ena najboljših alpinistk in plezalk na svetu, me je takoj, ko sva se srečala v avli hotela vprašala: »Triglav north face?«. »No way!« sem zmedeno odvrnil, saj ob evidentno slabih razmerah nisem pričakoval takega vprašanja, sploh, ker nam je njihov urnik narekoval začetke gorniških aktivnosti šele ob devetih dopoldan. Razmere so bile v začetku decembra res neugodne za karkoli resnejšega v naši gorah.

Odločili smo se za Hanzovo pot v severni steni Mojstrovke.  Težko je bilo sicer pojasniti, da se bomo povzpeli preko  t.i. ferrate a bo vse skupaj mnogo resneje kot si večina predstavlja plezanje po “ferrati”. In res je bila to čisto poštena zimska tura. Ko smo hodili po kopni poti proti prevalu Vratca, so mnogi še vedno sumili, da jim bo dolgčas a, ko smo se opremljali pri vstopu, na severni strani, v povsem zimskem okolju, so že drugače gledali navzgor po steni, kjer je iz skorjastega snega brez podlage, le tu in tam štrlel kak klin ali del žice. Tudi Ines Papert, ali čez dva dni španska plezalska zvzdnica  Josune Bereziartu, sta se z veseljem pripeli na naše vrvi. Lepo, vetrovno vreme, s čudovitimi razgledi z vrha, so poskrbeli za popoln in zabaven zimski dan v gorah.  Čez dva dneva smo izlet ponovili še z drugo ekipo a tokrat v slabem vremenu in megli. Najbolj »zabaven« je bil sestop brez predhodnih sledi v gosti megli.

Arcteryx je šel domov in čez teden se je vreme izboljšalo. Zapadlo je še nekaj snega a vseeno premalo za brezskrbno smučanje, z izjemo Kaninskega pogorja. Smuk skozi Prestreljenikovo okno je bil v redu, po progi se je dalo pripeljati brez škrtanja skoraj do doline.

Razmere v slovenskih slapovih so slabe, zato pa, kljub majhni količini snega, odlične  v Teranovi, najbolj popularni slovenski ledni smeri. S Čečko in Miho smo se imeli na praznični dan prav super.  Štart sredi dneva je edini recept za uživanje v prazni smeri. Kolono smo ujeli šele v izstopnem delu smeri.

Lepo vreme nad meglenim pokrovom in nobenih skrbi zaradi snežnih plazov so bili idealni tudi za zimsko planinarjenje. S Tinco sva z vzponi na Grintavec, Storžič in Veliki vrh poizkusila skuriti vsaj del zaužitih decemberskih slaščic. Zdaj naj pa le zapade sneg. Z zavistjo berem poročila o  močnem sneženju  v zahodnih Alpah. Okoli Chamonixa so že nekajkrat razglasili 5. stopnjo plazovne nevarnosti.  Bojda morajo smučati s šnorklji, da se ne zadušijo v enormnih količinah svežega snega.

Srečno 2012!

Nostalgija! O tem izletu bi se z lahkoto  razpisal, tako zelo dober je bil. Ker pa imam(o) slike v glavnem na diasih, besede pa bi bile premalo, grem dalje.  Naslednje leto smo storili  isto, prvo v Siurano a vtis se ni popravil. Tako sem imel to sicer opevano plezališče v spominu kot neprijazen, mrzel kraj, ki tudi za plezanje ni nič posebnega. 15 let je fiksna ideja ostala zakoreninjena in šele za letošnje plezalne počitnice  smo se vseeno odločili, da dam Siurani še eno priložnost. Skupaj z Jeran – Pirihi smo združili moči in preživeli tam dva tedna. Kot se pogosto zgodi ob pričakovanju nečesa slabega in neprijetnega, se potem, ko stvar bolje spoznaš le ta izkaže kot odlična. Tudi tokrat je bilo tako.

Temprature so bile prijetne, na soncu skoraj malo pretoplo in plezanje prvovrstno. Bivali smo v kampu v Siurani, katerega lastnik je družina Arbones. Zadnja leta predvsem “ta stara dva” skrbita za kamp.  “Da lahko sine, 44 letni Toni, v miru pleza”, je dejal oče Antonio. Toni je sicer plezalna legenda Siurane, v dobrem in slabem. Naredil (in preplezal) je verjetno več kot tretjino vseh smeri in veliko pripomogel k razvoju in priljubljenosti plezališča. A v naglici je veliko smeri navrtal neprimerno in se jih sedaj nihče ne dotakne. Diagnostika ni prezahtevna, če smer ni bela od magnezija,  je z njo nekaj narobe in bolje se je  pomakniti pod naslednjo.

Naša plezalna logistika je bila v glavnem ista kot ob našem zadnnjem skupnem izletu na Kalymnos,  z nekaj poizkusi variacij. Torej v glavnem očetje skupaj in mame skupaj. Dan plezanja, ki mu sledi dan varstva. Se mi zdi, da je to, v kolikor se  hoče človek  dobro naplezati,  najboljša kombinacija. Okolica je idealna tudi za sprehode z otroci, vasica Siurana je lepa  in zanimiva, kraj  Cornodella de Montsant pa ima super igrišča. Celo Citywall-ovega slončka premorejo.

Nekaj dni nas je motila megla, katere meja je bila tik nad Siurano. Enkrat  smo se zato odpravili v višje ležeči Montsant. Ko smo se pripeljali nad meglo in parkirali, smo odprtih ust zazijali v čudovite, visoke stene. Po dolgem dostopu smo prišli do konglomeratnih sten, polnih lukenj . Za šibkejše manj primerno a razgled in okolica sta to odtehtala.

Matjaž je tudi tokrat plezal kot namazan,  na pogled je uspel v smeri z oceno 7c+. Sam sem po padlem jermenu po poletni sezoni le tega spet utiril nazaj in se trudil, a par kilc plusa ni dovoljevalo več kot “običajni” 7b+ na pogled.  Dekleti so razdalje med svedrovci nekoliko hromile in Tinca svoje življenske forme po preplezanem Ekosistemu (8a) ni mogla povsem okronati.

Izlet je kot ponavadi hitro minil in kot mnogkrat z obljubo o ponovnem obisku. Siurana ne spada po pomoti med najboljša plezalna področja na svetu.

Naslednja želja  se mi je izpolnila minuli vikend. Spominska smer Tine Jakofčič v južni steni Kogla, mi je vzbudila pozornost že, ko sem plezal bolj po knjigah kot po skalah. Predvsem zaradi priimka. Le ta izhaja iz Bele krajine, ki se ne ponaša z veliko alpinisti in nenavadno mi je bilo, da se je še kak soimenjak (a ne sorodnik) ukvarjal z alpinizmom. Žal je bila Tinina alpinistična pot kratka. Leta 1979 se je po vzponu na Aig Verte po  Ozebniku Cordier, s soplezalcom Janezom Ileršičem ponesrečila na sestopu po Whymperjevem ozebniku.

Pavle Kozjek in Zvone Drobnič sta ji Spominsko smer preplezala leta 1980 a ji v vodnički za Kamniško Bistrico niso dali vloge samostojne smeri, ker naj bi se prekrivala s starejšo Direktno smerjo.  Pavle je dilemo razjasnil šele ob njegovi ponovitvi smeri z Urbanom Golobom leta 2008. Smer je samostojna razen dveh raztežajev pod vrhom.   Tehnična mesta na skici smeri so kazala na dober prostoplezalski izziv v sicer močno obiskani steni Kogla. Z Miho Hrasteljem sva prvo prosto ponovitev opravila v nedeljo in ob tem neznansko uživala. Pravljičen, topel dan nad meglenim morjem. Pričakovala sva gnečo a na koncu smo si steno delili le še z eno navezo. Prvi težak raztežaj (drugi po vrsti) je najprej zahteval nekaj tehničnega čaranja, da je bil nato goden za varen prosti vzpon z oceno VIII. V njem sva pustila dva dobra klina in sedaj je raztežaj možno preplezati tudi na pogled, brez zabijanja v ključnem delu.

Naslednji raztežaj je imel dovolj opreme za varno prosto plezanje, tehnično pa je bil še za odtenek težji, VIII+.   Od gredine naprej sva dosegla rob v treh raztežajih s težavami med V in VI.  Kot Urbana in Pavleta naju je presenetilo dejstvo, da je smer tako malo plezana ob tem, da je plezanje čudovito, morda celo lepše kot v sosednjih razvpitih lepoticah.  Res zelo priporočljiv cilj. Zaenkrat je potrebno imeti s seboj še kak klin.

Preko ostenja je speljano veliko smeri, največ v prvih treh stolpih. Že nekaj časa sem si želel pogledati v veliki amfiteater na sredi ostenja in tam morda preplezati kako smer. Enostavno je dobiti opise za vse klasične in vse najnovejše smeri, praktično nemogoče pa je dobiti pregled vseh obstoječih smeri v steni. Grma mi je namignil na vodnik Sextener Dolomiten (Goedeke), ki dobro pokriva področje s smermi preplezanimi do leta 2003 in lahko sva si z Luko Lindičem zamislila novo linijo.

Luka je bil sicer še utrujen od opremljanja nove smeri v Križevniku a nekako sem ga le pretental. Ko je enkrat prijel za prvi hrapavi dolomitski oprimek, je pozabil na dejstvo, da letos pleza  v glavnem v nove smeri, kar je sploh pri težjih, res naporno delo. To se je tokrat ponovno pokazalo.

Mislila sva, da bova za novo smer v osrednjem delu južne stene Tofane porabila  tri dni, na koncu sva jih porabila štiri in še dva za končni vzpon. V obdobju več kot enega tedna sva se tako popolnoma predala cilju, domov sva odšla le za dan in pol. Preplezala sva novo smer, ki se jo je prijelo ime Viki krema (VIII+/IX-, VIII- obv., 800 m).

Ob prvem obisku se nama je  dobro zatikalo. Verjetno zato, ker sva med vožnjo, hojo in plezanjem v glavnem klepetala. Dolgo se nisva videla… Na koncu, sploh ob zadnjem plezanju, ko sva smer preplezala prosto in v celoti, pa nama je šlo kot namazano.

V spodnjem delu so bile težave nižje kot sva pričakovala. Stena je bila v glavnem navpična, ponekod tudi previsna a skala tako dobra in razčlenjena, da sva v prvih sedmih raztežajih zavrtala le en svdrovec za varovanje. Preko gruščnate gredine sva se nato vzpela do vznožja gornje, rumene, previsne stene. V liniji kjer sva nameravala plezati sva na začetku našla kline zato sva vstopila v nekoliko manj evidenten plan B. Tri dni sva porabila za raziskovanje in opremljanje (vse od spodaj) gornjega dela nato pa je sledil končni vzpon.

Zaradi negotovosti ob nepoznavanju zadnje tretjine stene in kratkega dneva, sva se odločila za dvodnevni vzpon z udobnim bivakom v veliki votlini ob vznožju gornjega dela stene. Spodnji del sva kljub težkemu nahrbtniku preplezala v štirih urah, naslednji dan pa potrebovala še nadaljnih osem. Za ponavljalce bo verjetno potrebnih osem do deset ur plezanja. Najtežji raztežaj sva ocenila z VIII+/IX-, večina preostalih raztežajev gornjega dela pa se giblje med sedmo in osmo stopnjo. Za varovanje sva poleg opremljenih stojišč, v celi smeri zavrtala 23 svedrovcev in zabila štiri kline. Toliko sva potrebovala in vse sva pustila v smeri. Vse ostalo sva uredila s premičnimi varovali, ki v odlični skali res dobro služijo. Ob daljših odsekih brez varovanja je potrebno tekoče plezanje (vsaj) spodnje osme stopnje. Nekaj mest je še malo napokanih,  se pa bodo očistila s ponovitvami. Vršna stena Tofane Di Rozes je neverjeten razglednik in ob dokaj dobrih varovališčih tudi varovanje pravi užitek. Še nekaj slik lahko vidite v galeriji.

Minuli vikend sem pomagal Marku voditi tabor mladih alpinistov kot pripravo na bodočo mladinsko alpinistično reprezentanco v Vratih.  Za ime so krive kuharice Aljaževega doma, ki so nam za zajtrk postregle sladico, na katero sem od mojih mladih dni že čisto pozabil. Izvrstno!

Dan počitka po dveh tednih vodenja je bil nujno potreben. Prvi teden sem bil v treh dneh dvakrat na Mont Blancu.  Prvič preko Gouterja in dva dni kasneje prečenje iz Midija. Podobno tudi Tinca. Takoj zatem Bernske Alpe kjer nam je vzpon na Gross Grunhorn preprečilo slabo vreme zato pa smo bili na Monchu, Jungfrauu in prvaku Bernskih Alp – Finsteraarhornu.

Tik pod vrhom Mont Blanca

S Tinco sva se nato popoldan zapeljala  v Grindelwald in prespala na Kleine Scheeideg. Zjutraj sva še v temi tipala v vznožju stene in iskala svedrovec, ki naj bi označeval začetek smeri. Tinca ga je našla a izgledalo je, da ni pravi saj so se nad njim bočile gladke plati. Precej levo sistem razčemb in tudi desno. Nekdo se je zmotil. A ker po pregledovanju okolice nisva našla  drugega svedra,  sem vseeno zaplezal. In glej, po nekaj metrih idealna, kot ulita tanka razpoka za malega frenda, nad njim čudoviti oprimki v navpični monolitni steni. Po desetih metrih, sredi plati svedrovec in nato v istem slogu, 50 metrov do udobnega stojišča.  Kako noro, čisto sem pozabil kak genij je Michel Piola. Tam kjer si najmanj misliš, tam spelje  smer brez napake. Če se da varovati s premičnimi varovali ne bo ničesar, če je gladko in nerazčlenjeno bo dal svedrovec. Verjetno sem dosedaj ponovil že kakih 20 njegovih smeri , največ v Alpah, nekaj v Patagoniji a vedno znova sem presenečen koliko energije in  kakšen nos za najboljše linije ima ta tip.

V Eigerju je preplezal kar deset novih smeri in klicali so ga Mr. Eiger. Zadnjo,  Le Chant du Cygne (7a, 900 m), kar tudi pomeni Labodji spev, je preplezal leta 1992 in to sva si tudi izbrala.

Spomnim se kako me je od vseh zgodb in žaloiger, ki sem jih  prebral, zvijalo po želodcu pred vzponom v Heckmaierjevi smeri in prav hecno, sedaj tudi malo. Sploh ponoči, ko sva se plazila pod vznožjem »mordwanda«.  A čez dan je veličastni ambient le še dodal k plezalnemu užitku, ki je bil v vseh 21 raztežajih neskončen. Res krasna, slikovita smer. Po desetih urah sva bila na robu, v dobre pol ure ob grmenju zdirjala na postajo Eigergletcher, ujela  zadnji vlak in zvečer sva bila že nazaj “doma” v Chamonixu.  Super dan!

Vstopni del sva si sposodila od Metropolisa in po njegovem najtežjem raztežaju plezala naravnost do  gredine Skalaške in od tam spet naravnost gor po strmi steni Gorenjskega turnca. Nad dostopno gredino pod Čopov steber nisva hotela posiljevati in sva dva raztežaja sledila Srpu po lepi zajedi nato pa naravnost gor. Prvi dan sva preplezala še prvi raztežaj »headwalla« nad katerim sva ob enem od predhodnih obiskov, sredi previsne stene odkrila neverjetno votlino z ravnim dnom – hotel Triglav.

Tu sva bivakirala in naslednji dan začela z najtežjim delom smeri. Prvi raztežaj nad votlino, rumeno previsovje, ki je branilo dostop do začetka poči se je izkazal za prosto najtežjega, prosto z rdečo piko sem ga preplezal naslednji dan po opremljanju, Tinci je malo zmanjkalo. Tokrat je bil pošteno moker in več od plezanja na rotkreis ni šlo. Se mi zdi, da je ta raztežaj kar redko suh. Še tri raztežaje; 6., 18. in 19. sva prosto preplezala v drugem poizkusu, ostalo v prvem.

Od daleč vidna poč je na začetku izkazala za prevarantko saj je bila v glavnem zasigana in je le tu in tam dopustila kak klin ali zatikalo. Višje gori, posebno v zadnjem težkem raztežaju pa ni bilo več jasno ali sva v granitu ali apnencu.  Na polovici sva presekala Srp, še raztežaj višje pa sva ob stiku z varianto Jeglič – Kunaver plezala proti Čopu in po njem v dveh raztežajih  na rob stene.

Najtežji raztežaj je mestoma majav, višje gori pa sva preplezala nekaj najlepših in najbolj norih »slovenskih« raztežajev do sedaj. Izpostavljenost je tam popolna in navdušujoča.

Pri  plezanju novih smeri ne gledam na kvantiteto, ampak predvsem na kvaliteto smeri, lepo linijo in dobro skalo. Rad imam, če kdo ponovi katero od mojih smeri in rad bi, da bi hitro ponovili tudi to. Zato malo reklame. Mislim, da gre za eno najatraktivnejših in najtežjih alpinističnih skalnih smeri v naših gorah. Verjetno  je njena prednost pred ostalilimi “naj” (Korenina ipd.), da je skala bolj ali manj odlična ter, da je dokaj dobro opremljena ob višji tehnični težavnosti.  Pred desetimi leti bi zavrtal pol manj svedrovcev a sedaj, v duhu časa in letom primerno, nekoliko več.  Vseeno je smer svetlobno leto stran od naziva alpska športna smer in zahteva vplezanega alpinista s solidno frikovsko formo.  Naj opozorim, da najtežji raztežaj (pa še kak lažji tudi) zahteva dobro merico občutka za ne najboljšo skalo. Nabijanje tehnike bo ta raztežaj najverjetneje uničilo, kar bi bila velika škoda saj le ta brani ” dostop” do najboljših raztežajev višje gori. Za nabijanje ni potrebe saj sva v vseh težjih raztežajih pustila notri vse kline, ki so bili uporabljeni pri najinem končnem vzponu. V celi, 25 raztežajev dolgi smeri je tako ostalo 28 svedrovcev v raztežajih, 13 svedrovcev na stojiščih ter cca 25 klinov (plus stari klini v Čopu). Smeri dorasli ponavljalci ne potrebujejo več kot enega seta frendov in zatičev ter 6 različnih klinov in za večino morda nekaj bivak opreme, če se odpravljate v smer prvič.

Smer z oceno (IX/VII-VIII, 1000 m) sva poimenovala preprosto, Ulina smer.  Darilce za njen skorajšnji drugi rojstni dan. K njej so nama uhajale misli na stojiščih in predvsem ona je »kriva«, da sva si našla dober cilj tudi v domačih gorah. In lahko rečem, da gre tokrat za moj najboljši alpinistični izdelek. Skica  se nahaja tukaj