{"id":2823,"date":"2019-11-05T10:07:00","date_gmt":"2019-11-05T09:07:00","guid":{"rendered":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/?p=2823"},"modified":"2019-11-07T19:40:32","modified_gmt":"2019-11-07T18:40:32","slug":"gori-doli-naokoli","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/2019\/11\/05\/gori-doli-naokoli\/","title":{"rendered":"Gori, doli, naokoli"},"content":{"rendered":"\n

Kot obi\u010dajno smo se tudi leto\u0161nje poletje preselili v Chamonix. S trebuhom za kruhom re\u010deva temu midva in po\u010ditnice imenujeta to  h\u010derki Mija in Ula. Kot vedno gre z nami tudi Anka, babica. Ta pomaga, da ima bivanje v Chamonixu za mali res okus po po\u010ditnicah, ko sva midva gori in da najin trebuh res \u00bbnajde kruh\u00ab. Vse skupaj je \u017ee dobro ute\u010dena procedura ob kateri se imamo fino. <\/p>\n\n\n\n

Ob lepem vremenu, z le kratkimi motnjami, je poletje teklo hitro in predvidljivo. Veliko poznanih smeri in gora se je zvrstilo a sam poizku\u0161am dodati kar se da veliko smeri, ki jih plezam prvi\u010d ali pa jih \u017ee dolgo nisem obiskal. Tako ohranjam malo tiste prijetne negotovosti pred neznanim, ki je bila v \u00bbprej\u0161njem\u00ab, bolj alpinisti\u010dnem \u017eivljenju tako pomembna dra\u017e.<\/p>\n\n\n\n

Ena prvih ve\u010djih vodni\u0161kih tur v minulem poletju je bil vzpon po grebenu Mittellegi na Eiger. To poznajo vsi, ki hodijo v gore in tudi mnogo tistih, ki tja ne zahajajo. Visoka je 3967 metrov kar v Alpah ni kaj posebnega. Ima pa zelo visoko severno steno , morda najvi\u0161jo v Alpah in najslavnej\u0161o na svetu. Ne\u0161teto zgodb je bilo napisanih, tako o \u00bb\u017ealoigrah\u00ab kot uspe\u0161nih vzponih v njej. Danes morda najbolj plezana smer na goro je greben Mittellegi, ki se kot rezilo pne nad severozahodno steno. Tudi vzpon po tem grebenu ima zanimivo, dasi manj poznano zgodbo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Razgled na Schreckhornin Lauteraarhorn izpred ko\u010de Mittellegi<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Nenavadno je, da je bilo \u017ee pred prvim uspe\u0161nim vzponom, opravljenih nekaj sestopov po grebenu. Od kod sploh ideja in pogum sestopiti v neznano po tako izpostavljenem in ostrem grebenu, ni jasno. Tudi danes, ko ima smer veliko obiska in je solidno opremljena, se prakti\u010dno nih\u010de ne spusti nazaj po njej. Prvi, ki so uspeli preplezati greben navzgor so bili Japonec Yuko Maki in trije \u0161vicarski vodniki; Amatter, Brawand in Steuri, septembra 1921. Pred njimi se je zvrstilo \u017ee veliko neuspe\u0161nih poizkusov katere je zavrnil strmi Veliki stolp v zgornji polovici smeri. Da bi tega uspe\u0161no preplezali, so se \u0161tirje poslu\u017eili dokaj unikatnega (in z dana\u0161njimi o\u010dmi gledano, spornega pomagala). S seboj so imeli \u0161est metrov dolg lesen kol s kovinskim krempljem na vrhu. Kol so nato nekajkrat prislonili ob steno, si tako delali t.i. top rope<\/em> ali pa se po njem povzpeli vi\u0161e. Kljub izdelani taktiki so za le 200 vi\u0161inskih metrov porabili osem ur. Tako so na vrh prispeli \u0161ele zve\u010der drugega dne in hitro za\u010deli sestopati po zahodnih vesinah.<\/p>\n\n\n\n

Yuko Maki je greben preplezal kasneje \u0161e enkrat, z Amatterjem, leta 1926 in nadaljeval alpinisti\u010dno kariero tudi drugje po svetu. Med drugim je vodil japonsko odpravo, ki je prva priplezala na vrh Manasluja (8156 m) v nepalski Himalaji. Navdu\u0161en nad preplezanim grebenom, je Maki daroval 10 000 \u0161vicarskih frankov  vodnikom iz Grindelwalda. S tem denarjem so ti postavili majhno ko\u010do na rami pred za\u010detkom vr\u0161nega grebena. Ta slu\u017ei \u0161e danes kot izhodi\u0161\u010de za vzpon.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Oster greben s pogledom na strmi stolp kjer so si Maki& Co pomagali z dolgim lesenim kolom<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Mora biti \u017ee ve\u010d kot deset let kar sem bil samna Mittellegiju zadnji\u010d in zato sem se ga veselil. Spomnil sem se, da je greben lep, oster in izpostavljen. A tokrat je presegel vse spomine. Prekrasen dan se je za\u010del ob 4.uri zjutraj. \u0160e v polmraku smo preplezali prve strme odstavke in kmalu zatem so se nas dotaknili prvi son\u010dni \u017earki. Plezanje po \u010dvrsti, oprimkov bogati skali, na ostrem grebenu, tik nad meglenim morjem in v vzhajajo\u010dem soncu, je dalo sigurno najmo\u010dnej\u0161e gorni\u0161ke ob\u010dutke leto\u0161njega poletja. Ni \u0161lo za najnapornej\u0161i ali najte\u017eji vzpon to sezono, bilo je le popolnoma lepo! Tistim nekaj trenutkom tam gori ni bilo mogo\u010de popraviti prav ni\u010desar. Ker sem imel dva gosta, Franca in Nicka, s katerima vsako leto plezam po Alpah v, sem zaradi te\u017eavnosti smeri (in s tem manj\u0161im vodni\u0161kim razmerjem) na kon\u010dni vzpon povabil \u0161e prijatelja in kolega Marka Prezlja. Mark je izjemen fotograf in njegova (spodnja) fotografija ka\u017ee popolnost trenutka. <\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Tudi nadaljevanje vzpona je ob takem \u010dustvenem naboju minilo skoraj v ekstazi in na vrhu smo bili v manj kot \u0161tirih urah. Sestop z vrha vodi preko dveh visokih sedel ter ostrega grebena med njima, vse do ko\u010de, ki se nahaja nad znamenitim Jungfraujochom z najvi\u0161jo \u017eele\u017enico v Evropi. Cel sestop zahteva ve\u010d \u010dasa kakor sam vzpon na vrh Eigerja. Ponavadi na sestopih hitim, poizku\u0161am vse vrvne manevre izvesti \u010dim hitreje in s tem kompenzirati gostovo utrujenost. Tudi Franco in Nick sta bila na sestopu \u017ee utrujena in ve\u010dina navez nas je prehitela. Nenadoma nas ni nih\u010de ve\u010d nih\u010de \u00bbpreganjal\u00ab. Vreme je bilo \u0161e vedno lepo in, ko smo se obe navezi, sredi popoldneva ustavili na severnem Eigerjevem sedlu, tik pred zadnjim pre\u010denjem ledenika do ko\u010de in privo\u0161\u010dili prigrizek, mi je bilo hudo, da se tako popoln dan izteka. Kljub temu, da smo plezali \u017ee 10 ur. Na dolgih vodni\u0161kih turah sem vedno vesel konca, vesel varnosti in udobja ko\u010de, gostovega veselja. Tu je bilo druga\u010de. Le mirno sem ob\u010dudoval mogo\u010dno okolico, u\u017eival toplo popoldansko sonce in si \u017eelel, da bi lepo plezanje trajalo in trajalo.<\/p>\n\n\n\n

Prepovedi?<\/p>\n\n\n\n

O Matterhornu sem pisaril \u017ee kar dosti, tu in v Planinskem vestniku<\/a>. Gora je lepa in na listi \u017eelja prav vsakega ljubitelja gora (ne samo alpinistov). Rad sem tam gori in zato vsako leto vodim tam dva do trikrat. Greben Hornli dobro poznam in mi je zato ljub. Mnogi ga ozna\u010dujejo za podrtijo<\/em> a ti so se v smeri izgubili. V kolikor ostanemo v pravi smeri je ta povsem o\u010di\u0161\u010dena \u00bb\u0161odra\u00ab in ponuja lepo plezanje. Na nekoliko mote\u010d odnos ve\u010dine Zermatterjev (doma\u010dih gorskih vodnikov) se ve\u010dina tujih vodnikov navadi in prilagodi glede na gostove sposobnosti.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Na zadnjih fiksnih vrveh pred vrhom Matterhorna<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Vro\u010dinski val je avgusta dosegel vi\u0161ek in dober teden so visoke gore v Alpah za\u010dele razpadati. Permafrost, ki visoke gore dr\u017ei skupaj je popustil in veliki skalni podori so se vrstili tudi tam kjer nih\u010de ne bi pri\u010dakoval. Tako je popustila tudi skala, kmalu nad t.i. Ramo, na vi\u0161ini okoli 4100 metrov, kamor je pripeta ena od fiksnih vrvi, ki v gornjem delu pomagajo pri vzponu. Tragi\u010dna nesre\u010da vodni\u0161ke naveze, ki je bila v tistem trenutku na usodnem mestu je spet zanetila val negativnega pisanja in potem veri\u017eno povzemanje vsebin. Sli\u0161ati je bilo celo pozive k prepovedi plezanja na Matterhorn \u010de\u0161, da je prenevarno.<\/p>\n\n\n\n

Govorice o omejitvah vzpenjanja na najbolj oblegane gore so vse glasnej\u0161e tudi v Alpah, ne samo v najvi\u0161jih gorah sveta. Na prvo noto se to ve\u010dini ob\u010dasnih obiskovalcev zdi too much<\/em>. Restrikcija plezanja na Mont Blanc? Nezasli\u0161ano! A tisti, ki upo\u0161tevajo pravila in gredo vseeno gor, bodo taisto goro na\u0161li druga\u010dno, lep\u0161o in prijetnej\u0161o, ker bo na njej \u00bbzdravo\u00ab \u0161tevilo ljudi.<\/p>\n\n\n\n

Podobne govorice se pojavljajo tudi okoli na\u0161e svetinje, Triglava.  A tam bi bilo la\u017eje kot prepovedovati ali uvajati dovolilnice, goro vrniti v prvotno stanje, brez vseh ton \u017eelezja nametanega v njeno glavo. To bi spravilo \u0161tevilo obiskovalcev na razumno in prijetno raven. Tistega kar so pametnjakovi\u010di z dinamitom odbili z njenega temena ne moremo nadomestiti, lahko pa jo razumno  o\u010distimo.  Ekologija v \u010dasu prvih nadelav teh poti \u0161e ni obstajala, ni mi pa jasno zakaj se ne zbudi danes. \u0160portni plezalci s(m)o bili izgnani iz marsikatere stene zaradi gnezdenja ptic. Triglav in tudi marsikatera druga slovenska gora, oskrunjena z vsem \u017eelezjem in  vsakodnevnimi stotinjami  planincev pa je povsem dobrodo\u0161el pojav, ki o\u010ditno pomirja floro in favno gorskega sveta!?! Naj se gredo varuhi gorske narave u\u010dit k dru\u0161tvu za za\u0161\u010dito ptic!<\/p>\n\n\n\n

Family time<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

S Tino si v Chamonixu vedno najdeva \u010das tudi za \u0161irjenje gorni\u0161kega obzorja najinih h\u010dera.  Desetletna Ula plezanja ne trenira, za to se je odlo\u010dila \u017ee kmalu, morda prekmalu. A pleza rada, predvsem v dolgih smereh in tako vsako leto obdelamo nekaj skalnih smeri ali grebenov nad Chamonixom.  <\/p>\n\n\n\n

Evforija na vrhu me vedno zadane, tudi, \u010de je to \u017ee ve\u010dkrat obiskan vrh. A ko mi desetletna Ula med hlastanjem za zrakom na izpostavljenem vr\u0161nem grebenu Aiguille du Midi (3842 m) izjavi: \u00bbTati, nikomur od tvojih gostov ne more biti tu tako lepo kot je zdaj meni!\u00ab me to povsem sezuje in obrniti se moram stran, da se ne vidi rosnih o\u010di.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Deseti rojstni dan je Ula praznovala na Triglavu po prihodu iz Chamonixa. Tja je povabila \u0161e \u0161tiri so\u0161olke in so\u0161olca za katere je ocenila, da bodo zmogli izlet. Malo me je skrbelo saj \u0161e nikoli nismo z njo prehodili toliko vi\u0161inskih metrov. A skrb je bila zaman. Non stop zabava od osmih zjutraj, ko smo \u0161li iz Ljubljane, do 19.ure, ko smo se preko vrha Triglava vrnili na Kredarico. Energija otrok je brezmejna in \u010dudovita!<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Zalet in njeno navdu\u0161enje nad Triglavom sem izkoristil kmalu zatem \u0161e z vzponom preko Slovenske smeri v Severni steni, na brezhibno lep zgodnjejesenski dan poln \u00bbmind blowing\u00ab (ne vem kako naj to poslovenim, da bo imelo enak pomen) star\u0161evskih ob\u010dutkov in ponosa. Verjamem, da taka dejanja marsikdo obsoja. Sam izhajam iz tovrstno skrajno konzervativne familije in s seboj nosim malho tosmernih vzorcev. A sedaj sem glede tega spreobrnjen ( ko piha se moram \u0161e vedno toplo oble\u010di in najesti se moram tudi \u0161e vedno do slabosti….). Mislim, da telo in duh desetletnika te\u017eko dobi bolj\u0161i do\u017eivljajski paket, tako v smislu \u010diste telovadbe kot tudi du\u0161evne izku\u0161nje. Zanjo je bila vse \u0161e igra in zabava v sicer \u010dudovitem a zelo resnem okolju triglavske stene. Plezala sva hitro in teko\u010de in \u0161e hitreje sestopila preko Praga. A na Zlatorogovih policah, ko sva na poti gor ravno pomalicala, je ob najdbi jezika zmrznjene vode potegnila iz svojega nahrbtnika za dve pesti drobnih plasti\u010dnih \u017eivalic in prosila, \u010de se lahko pol ure igra z njimi na tistem ledu. Sredi triglavske stene?!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kot obi\u010dajno smo se tudi leto\u0161nje poletje preselili v Chamonix. S trebuhom za kruhom re\u010deva temu midva in po\u010ditnice imenujeta to  h\u010derki Mija in Ula. Kot vedno gre z nami tudi Anka, babica. Ta pomaga, da ima bivanje v Chamonixu za mali res okus po po\u010ditnicah, ko sva midva gori in da najin trebuh res […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"footnotes":""},"categories":[12],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2823"}],"collection":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2823"}],"version-history":[{"count":8,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2823\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2843,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2823\/revisions\/2843"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2823"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2823"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2823"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}