{"id":2330,"date":"2014-10-26T21:30:01","date_gmt":"2014-10-26T20:30:01","guid":{"rendered":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/?p=2330"},"modified":"2014-10-27T08:52:44","modified_gmt":"2014-10-27T07:52:44","slug":"zalostno-poletje","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/2014\/10\/26\/zalostno-poletje\/","title":{"rendered":"\u017dalostno poletje"},"content":{"rendered":"

Vreme leto\u0161nje poletje je bilo slabo. Vsi tako pravijo. Za \u010das obi\u010dajne poletne selitve v Chamonix od srede julija do srede septembra pa ni bilo ve\u010d tako hudo. Le nekaj dni de\u017eja, ostalo nekaj vmes, dovolj za v hribe, \u010de se nisi namenil v kaj te\u017ejega. Tudi ravno takrat, ko sem se namenil na Mont Blanc (6x), se je vreme nekako uredilo. \"P1030385\"<\/a> Pisanje mi ni \u0161lo od rok in glave. Stalna akcija, bodisi delavna, dru\u017einska ali plezalna ni dala za pisanje potrebnega miru. In sedaj, ko gledam nazaj ne vem o \u010dem drugem bi pisal kot o Pjetru, Petru Me\u017enarju. Vse ostalo zbledi ob izgubi \u0161e enega dragega prijatelja. Dovolj \u010dasa sem imel tudi med vodenjem, neskon\u010dno, umirjeno hojo proti alpskim vrhovom. Tako sem se lahko spominjal ne\u0161tetih lepih dni, vzponov, te\u017ekih trenutkov v gorah, ki sva jih pre\u017eivela skupaj.<\/p>\n

\"1995<\/a>

1995 v sne\u017eni luknji na Khan Tengriju<\/p><\/div>\n

Sre\u010dala sva se v prvi polovici 90ih, v \u010dasu prvih uradnih perspektivnih alpinistov kamor sva oba sodila. On je takrat tresel mre\u017eo z Maticem Jo\u0161tom, jaz z Rokom \u010cernetom, ki se je kmalu posvetil drugim re\u010dem. Tako se je na kadrovski odpravi v Tien \u0161an leta 95 za\u010delo najino pravo prijateljstvo. Skupaj sva bila kasneje v navezi na visokih vrhovih, ki jih ob mojem strahu pred ponovnimi ozeblinami \u017ee na\u010detih prstov na nogah, verjetno ne bi dosegel, \u010de ne bi bilo zraven Petra. Bil je neverjetno mo\u010dan alpinist, predvsem mentalno. Kako zelo miren je bil tudi v najte\u017ejih situacijah v visokih gorah!<\/p>\n

\"V<\/a>

Peter v steni Gja\u010dung Kanga (7952 m)<\/p><\/div>\n

\"Na<\/a>

Peter na vrhuu Gja\u010dung Kanga, zadaj Everest in Lotse<\/p><\/div>\n

“Obrneva lahko tudi malo kasneje”, je vedno rekel in sva \u0161la, pa\u010d do vrha. Tako je bilo v steni Troglava (5510 m) v Tien \u0160anu leta 95, na Daulagiriju ’98, Siguang Riju (7309 m) in Gja\u010dung Kangu leta ’99<\/a>. Na slednjo odpravo je pri\u0161el po prebolelem meningitisu zaradi katerega je trening trpel. A tam je potrdil staro resnico, da v Himalaji 80 % odtehta glava. Delal je kot namazan stroj, brez popu\u0161\u010danja in oklevanja. Na koncu se mu je sicer zgodila nesre\u010da in omrzline, ki so ga ustavile v njegovem himalaizmu (podrobnosti v gornji povezavi). Poro\u010dil se je in diplomiral a himalajska \u017eila je ostala nemirna. Tako sva od\u0161la 2001 v Karakorum skupaj s Silvom in Urbanom in namenom preplezati na takrat \u0161e neosvojeni Ogre East (7150 m). Odprava, na kateri smo se sicer res fino imeli, je bila pravi gembling<\/em> z nevarnimi razmerami. Slabe mo\u017enosti za aklimatizacijo, razbit ledeni slap je branil dostop do ledeni\u0161kega platoja pod steno in \u010dudno toplo vreme. Da bi se ognili nevarnostim od zgoraj in spodaj smo izbirali nore \u010dase odhodov iz baze. Ko smo se uspe\u0161no aklimatizirali je bil \u010das za poizkus v alpskem slogu. Za\u010deli sredi no\u010di, nato cel dan \u010dakali pod previsi preko katerih so padali plazovi. Zve\u010der nadaljevali, zjutraj spet po\u010divali. In smo tako zrli v krfijolasto ledno steno nad nami, ki se je kar tresla od mokrih plazov zaradi vro\u010dine in sam od sebe je pogovor nanesel na vpra\u0161anje o povratku. Glasovali smo; 3:1. Tokrat sem bil v ve\u010dini in Petrov obi\u010dajni argument o kasnej\u0161em obra\u010danju ni zdr\u017eal! Hotel je nadaljevati, a ne noro, pono\u010di, ko bi se stena umirila in \u010dakanje podnevi…Ni bilo vpra\u0161anja, \u010de se je bilo treba \u0161e toliko matrati, naj je trajalo kolikor dolgo je treba, ob tveganju v zdravi meri. Himalajci kot je bil Peter v najbolj\u0161ih letih so se rojevali redko, danes pa \u0161e redkeje ! Je pa bil ob tem dale\u010d od himalajskega \u0161tamfa\u010da. Bil je izboren skalni in ledni plezalec. Kdor ne verjame naj gre ponoviti smeri, ki jih je Peter prvi prosto ponovil: Katarzo v severni steni Planje, Zajedo v \u0160iroki pe\u010di ali morda Vizijo v ju\u017eni steni Planje. \u0160e nobena od njih nima ponovitve Petrovega prostega plezanja, kljub poiskusom. Pravi Petrovi spomeniki!<\/p>\n

\"V<\/a>

V ju\u017eni steni Planje 1997<\/p><\/div>\n

Bil je tudi umetnik s cepini in izrednim ob\u010dutkom za led vseh naklonov in oblik. Serije prvenstvenih vzponov z Markom \u010carom leta 1996, ko sta med kopico novih smeri tudi v enem dnevu opravila s prvenstvenim navpi\u010dnim Desnim \u010cljovcem in \u0161e prvo ponovitvijo in dodanim direktnim izstopom v slapu Psiho direkt pod Bavhom, so komaj verjetne \u0161e danes. Po Ogreju 2001 se je Peter oddaljil od “glasnega” vrhunskega alpinizma a ostal prisoten. Prevzel je Podkomisijo za vrhunski alpinizem pri PZS a tudi sicer \u0161e vedno plezal. Precej manj, a vsako leto se je kljub nadaljnem \u0161tudiju in intenzivnim dru\u017einskim \u017eivljenjem z \u017eeno Ireno in tremi otroci vedno vrnil v strme stene. Nekajkrat je \u0161el plezat in \u017ee je bil notri z vzponi, kot so Gogna v Marmoladi (2003), Diretissima (VII+, 550 m,2006) v \u0160itah, Heckmaier v Eigerju.<\/p>\n

\"V<\/a>

V severni steni Eigerja<\/p><\/div>\n

Slednjo sva plezala leta 2007. Peter je imel \u017ee povsem “out of date” opremo in si je za vzpon izposodil \u010devlje, mislim, da od Marka. Dal sem mu \u0161e Gore tex jakno in nahrbtnik, da ni \u0161el z 80 litrskim odpravarskim nahrbtnikom. A \u0161e vedno je na vsak na\u010din hotel, da kljub slabim oktobrskim razmeram zarineva brez bivak opreme saj bova preko v enem dnevu. Odtlej je vedno, ko je nanesla beseda na Eiger, kon\u010dal s “saj bi jo, \u010de ne bi ti te\u017eil s spalkami”. Kadarkoli sem \u0161el v zadnjih letih plezat led z njim se nisem mogel na\u010duditi kako dobro je lahko plezal, prav iz nule<\/em>.<\/p>\n

\"V<\/a>

V Alpah, jeseni 2011<\/p><\/div>\n

Bil je pronicljiv \u010dlovek. Moj najbolj\u0161i kritik. Redko je pohvalil brez pripomb, vsaj drobnih. Ko sem bil mlaj\u0161i sem mislil, da je to zaradi fov\u0161arije, ker \u0161e vedno veliko plezam in hodim na odprave a sem kmalu dojel neobremenjeno modrost podajano z o\u010dmi najbolj pravovernega in romanti\u010dnega vrhunskega alpinista s katerim je bilo lepo v steni, \u0161portnem plezanju ali dru\u017einskem izletu.<\/p>\n

\"Ob<\/a>

Ob vsaki priliki je domov prinesel novo knjigo, Pakistan 2001<\/p><\/div>\n

Nekaj \u010dasa je tudi pisal, Alpinisti\u010dne novice za splet in Planinski vestnik. Vedno prijetno in z drobnimi poznavalskimi detajli o\u017earjeno pisanje, ki je ob pomanjkanju dlak v\u010dasih naletelo na ren\u010danje z lastno podobo obremenjenih ljudi, ki se niso zavedali s kakim poznavalcem in akterjem slovenskega alpinizma imajo opravka.<\/p>\n

\"Miha<\/a>

Miha in Peter v ju\u017eni steni Planje leta 2005<\/p><\/div>\n

In potem sem med pripravljanjem predavanja o Petru za Zbor alpinistov naletel na tole, sicer Tin\u010dino sliko, ob kateri sem se moral kar vsesti. Dva draga, nasmejana prijatelja. Obeh ni ve\u010d! V \u010dasih in letih, ko postajam starej\u0161i godrnja\u010d in izbir\u010den glede pravih prijateljev! Ko se prjateljstva vse bolj \u0161tejejo po \u0161tevilu v\u0161\u010dekov na Fejsbuku in ne po \u0161tevilu skupnih prekrokanih no\u010di, zaupanih skrivnostih, pobegov iz te\u017ekih sten in son\u010dnih vrhov…! \u017dalostno!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Vreme leto\u0161nje poletje je bilo slabo. Vsi tako pravijo. Za \u010das obi\u010dajne poletne selitve v Chamonix od srede julija do srede septembra pa ni bilo ve\u010d tako hudo. Le nekaj dni de\u017eja, ostalo nekaj vmes, dovolj za v hribe, \u010de se nisi namenil v kaj te\u017ejega. Tudi ravno takrat, ko sem se namenil na Mont […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"footnotes":""},"categories":[12],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2330"}],"collection":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=2330"}],"version-history":[{"count":19,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2330\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2359,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/2330\/revisions\/2359"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=2330"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=2330"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/tomazjakofcic.com\/en\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=2330"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}