Misel na smučanje na Islandiji me je včasih razburjala. Tam še nisem bil, vsi ostali pa že. Kičaste slike smučarjev, ki uživajo na enakomernih strminah, ki se iztečejo v morje so me iritirale. O deželi sicer nisem vedel kaj dosti več kot to, da je zelo daleč, da so se tam nekje zataknili Vikingi ter, da vreme ni bogvekaj. Edino kar mi je bilo jasno je, da so ljudje tam zanimivi in prijazni. Okoli petnajst let nazaj sem namreč skupaj s Stanetom in Marjonom vodil večjo skupino deklet vseh starosti na vrh Triglava. Poleg njihove prijetne narave, ne bom nikoli pozabil njihovega obreda na vrhovih. Dekleta in žene so se postavile v vrsto, obrnjene stran od ostalih in ob nekakšnem vzklikanju potegnile vse kar je pokrivalo zgornji del telesa preko glave. Prvič nas je, zadržane Slovane, skoraj kap. Za naslednji dan smo že načrtovali diverzantsko akcijo v kateri bi se nekako prebili na stran gorskih bogov, katerim je bil ta pozdrav namenjen a smo se zadnji hip premislili. Nihče ni želel tvegati nenapovedanega obiska razjarjenih Vikingov.
V Covidnem letu sem že imel skupino sopotnikov, a so restrikcije prekrižale načrte. Islandci so kot prvi, že mnogo pred splošnim cepljenjem, dovolili vstop v državo le cepljenim in prebolelim. Takoj po minuli “norišnici” sem se ponovno loti organizacije in dobil dve skupini. Bilo je krasno in ni bilo rzloga, da ne grem tja ponovno. Tokrat za en teden a zato oba s Tino, z večjo skupino. Leteli smo v glavno mesto, Reykjavik. Lepo, moderno mesto v katerem živi okoli 120 000 ljudi kar je tretjina vseh Islandcev. Dejstvo, da ljudi za dobro Ljubljano živi na petkrat večji površini kot je Slovenija, priča o zelo redki poseljenosti. Ni čudno, bo kdo rekel, ob tako težavnem podnebju. Islandci res ne izgubljajo časa z jesenjo in pomladjo. Letne čase so skrčili glede na prisotnost snega; zima in poletje.
Islandija je bila dolgo časa del katere od večjih držav. Največ časa v novejši zgodovini je bila v različnih organizacijskih oblikah del Danske. Tik pred 2. svetovno vojno so jo zasedli Angleži, kasneje še Američani. Leta 1944 so se v večini odločili za samostojnost. Zanimivo je, da je Islandija »le« članica evropskega gospodarskega prostora. Leta 2015 se je članstvu v Uniji, po skoraj končanih pridružitvenih aktivnostih, odpovedala.
Prva presenečenje ob prihodu na majhno letališče v Reykjaviku je nenavadna pozornost, skoraj poveličevanje, ki ga Islandci namenjajo hot dogu. Ja, hrenovki v ozkem podolgovatem kruhu. Po Islandsko Pylsa oz Pulsa. Ne morejo se povsem zmeniti kako točno kličejo hotdog. Pol jih je za eno in pol za drugo. Podobno kot pri nas za Laško ali Union… Najprej smo mislili, da gre za šalo. Nobena resna država ne more oglaševati hotdoga za nacionalno jed! A hiter pogled na tamkaj živeče ljudi, da neko logiko. Mislim, da gre za državo, ki ima največji delež (pre)debelih ljudi v evropskem prostoru. Zlahka se tu in tam vidi tudi kak »ameriški« primerek človeka. V bran tej primitivni jedi bodo tam takoj povedali, da je v hrenovkah le islandska organska (japajade) jagnjetina z dodatkom govedine in svinjine. No kakorkoli že, tole pišem s kančkom zafrkljivosti, moram priznati, da sem ob vsaki priliki pospravil enega ali dva. Tista hrustljava pražena čebula v prilogi ne bi mogla bolje pasati zraven. Sicer se Islandija postavlja še s skyrom, ki se je dodobra naselil tudi drugje po s proteini obsedeni Evropi ter Hakarijem. Slednje je res tipična islandska jed. Nikjer drugje na svetu si ne drznejo pojesti morskega psa, ki ga pred tem pustijo viseti na zraku pet mesecev. Pri tem meso fermentira in dobi izrazit vonj po amonijaku. Kot bi jedel kosilo v javnem stranišču…
Reykjavik je, kljub temu, da gre za prvo naselbino na otoku zelo moderno in čisto mesto. Po mnenju mnogih spada med najlepša glavna mesta na svetu. Kljub trudu ne boste uspeli tam videti neurejenega poslopja, vse je čisto, pospravljeno in urejeno. Turistu, ki bo z seznamom znamenitosti tekal od ene do druge, bo le teh sicer hitro zmanjkalo. Louvra tam pač ni. Je pa zato edini muzej penisov na svetu. Fantje smo se obiska ognili, dekleta pa so bila navdušena!
Sam se nikoli nisem mogel privaditi na oglede znamenitosti, ki so na seznamih globalnih turističnih vodnikov. Saj sem se že kdaj prerival s četicami japonskih ali ameriških turistov, a sem vedno zelo trpel. Svet raje spoznavam z namenom plezanja, smučanja ali alpinizma. Zraven sem vedno dobil tudi pristno izkušnjo tamkajšnjih ljudi, kulture, hrano. Sploh v področjih kjer turizma praktično ni. Res je, da je tale muzej falusov malo ven iz uhojenih poti mainstream turizma a tu so vzroki za ignoranco drugje… 🙂
Dolga vožnja po čudoviti pokrajini, praktično brez večjih naselij, nad divjimi zalivi in gejzirji, tik ob cesti in znašli smo se v našem raju, naravnost čarobnem polotoku Troll. Sorazmerno majhno področje je prekrito z gorami visokimi do 1500 metrov. Gore v večini kot bi jih risal majhen otrok. In turni smučar! Kamor koli seže oko same čudovite smučarske gore, ki tja do maja premorejo sneg do morja. Vsak dan smo parkirali kombi v drugem zalivu, si na obali pripeli smuči in z njimi hodili do vrha. Gori smo bili ravno pravi čas, da je sonce že omehčalo nekaj cm snežne odeje po kateri so smuči drsele kot po maslu. Idealno.
Skoraj, če ne bi šumenja drsenja smuči prepogosto preglasil hrup helikopterjev. Heli smučanje je tam zelo popularno. Praktično na vseh vrhovih polotoka je količek z rdečim trakom, ki pomaga pilotom pristati. Na srečo je dogovor med piloti, da se najbolj obiskane turne vrhove pusti pri miru in se »uporablja« bolj vrhove katerih vznožja niso dostopna po cestah. Tako ne pride, razen omenjenega hrupa, do trka »filozofij«.
Po tednu dni turnega smučanja je bilo telo že pošteno utrujeno. A glava je hotela še in še. Zato pridem ponovno. Morda spravim v usta celo tistega morskega psa z WCja.
Dodaj odgovor